V ponedeljek, 13. 2. 2017, je na šoli potekala delavnica z naslovom Oblačila. Delavnico sta za dijake 3. a oddelka, smer naravovarstveni tehnik, pripravili Tina in Darja iz društva Humanitas. Za delavnico smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da vedno pogosteje slišimo, kako slabo so plačani delavci, ki šivajo oblačila v Aziji, kako s proizvodnjo in predelavo bombaža onesnažujemo naravo, predvsem vodne vire. Osnovni cilj je torej bil predstaviti mladim zgodbe, ki se skrivajo za vsakim kosom oblačila.

Animatorki sta najprej pozvali dijake, da naštejejo nekaj vrednot, ki sem jim zdijo pomembne oz. so prisotne v naši družbi. Bil sem kar malo šokiran, ker so med naštetimi vrednotami (enakopravnost, marljivost, poštenost, humanitarnost) žal prevladovale negativne (pohlep, zavist, materializem, predrznost, nestrokovnost, potrošništvo).

Glede na to, da pri vsakih poročilih poslušamo samo še negativne novice, to niti ni tako presenetljivo.

Sledilo je delo po skupinah. Dijaki so morali narisati kos oblačila in s pomočjo tega kosa predstaviti svoje razmišljanje o modi, oblačenju, kaj se skriva za tem kosom oblačila in kakšne pomisleke imajo ob tem.

Ob predstavitvah smo lahko slišali veliko kritik na račun kvalitete izdelkov (hitro se strgajo - velikokrat ne glede na ceno, slab material, hitro se razbarvajo), ljudje se preveč podrejamo modnim smernicam (posledično diktiranje cen), v omarah imamo preveč kosov oblačil (oblačila zato premalo cenimo), delavci v tekstilni industriji so premalo plačani, proizvodnja bombaža in oblačil negativno vpliva na okolje (velika poraba in onesnaževanje vode, nevarni pesticidi, barvila za barvanje bombaža) in zaradi krzna ubijajo živali.

Iz povedanega se je dalo razbrati, da se dijaki dobro zavedajo, da je industrija oblačil in vse, kar je povezano z njo, zelo kruta zadeva, s katero pa se še vedno premalo ukvarjamo.

Prihaja večina oblačil res iz Azije? Odgovor na to smo dobili, ko smo pogledali, od kod prihajajo hlače in majice, ki smo jih imeli na sebi. Zemljevid, na katerega smo polagali listke z državami, vse pove.

Veliko časa smo posvetili pogovoru o izkoriščanju delavcev v tovarnah (ponižujoča plačila, tudi do 14-urni delovni čas, otroci vključeni v proizvodnjo). Za lažje razumevanje, kako se počutijo delavke, ki tudi do 14 ur delajo za tekočim trakom eno in isto delo ter so pod pritiskom delovne norme, so se dijaki prelevili v "šivilje" in "nadzornike proizvodnje", ki morajo v petih minutah narediti 40 kvalitetnih majic.

Namesto sukanca, škarij in šivalnega stroja so imeli na razpolago kemični svinčnik in papir na katerega je moral vsak napisati, kaj dela.

Na koncu bi moral nadzornik našteti 40 listov, na katerih je vse popolno napisano. Realnost je bila takšna, da bi verjetno vsi ostali brez služb, saj praktično noben listek ni bil uporaben. Dijaki so se strinjali, da je bilo že teh 5 minut zelo stresnih in napornih, tako da si težko predstavljajo, kako bi zdržali v tovarni en dan, kaj šele več let.

Z razmerami, v katerih delajo delavci, so se dijaki spoznavali med prebiranjem člankov, ki so opisovali različne primere izkoriščanja ljudi, delovne nesreče, prepoved ustanavljanja sindikatov, ki bi jim lahko pomagali do boljših pogojev, kršenje deklaracije o otrokovih pravicah…

Problem te industrije ni samo izdelava oblačil, ampak tudi proizvodnja bombaža. V kakšnih pogojih in za kakšno ceno delajo pridelovalci bombaža, si lahko pogledate v dokumentarnem filmu 100% Cotton – India.

Delavnico smo zaključili s pogovorom o tem, kaj smo se naučili.

Vsak sam najbolje ve, kaj od slišanega bo uporabil v vsakdanjem življenju. Moramo pa se zavedati, da se podobne zgodbe, kot smo jih slišali na delavnici, ne dogajajo samo v daljni Aziji, ampak že tudi v Evropi in žal tudi v Sloveniji.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner