V četrtek, 7. 4. 2016 smo se dijaki iz 3. a in 4. a oddelka smer naravovarstveni tehniki že zgodaj zjutraj zbrali na Račjem dvoru ter se odpravili na pot proti Notranjskemu regijskemu parku.
Najprej smo se zapeljali do Cerkniškega jezera, kjer smo se peš sprehodili po okolici jezera.
Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero v Sloveniji, ki leži na južnem delu Cerkniškega polja, ki pa je največje slovensko kraško polje.
Videli smo lahko, da se jezero že počasi polni z vodo. Cerkniško jezero se namreč napolni po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg. Presiha pa v začetku poletja, lahko pa tudi pozimi.
Pot smo nadaljevali do Jezerskega hrama- muzeja Cerkniškega jezera. V muzeju smo si najprej ogledali živo maketo Cerkniškega jezera. Na maketi lahko v pomanjšanem merilu vidimo prostorski položaj jezera, njegovo širšo kraško okolico med coprniško Slivnico in gozdnatimi Javorniki.
Ob strokovni razlagi in ob pretakajoči vodi na maketi smo spoznali kako jezero nastane, se postopoma napolni z vodo ter nato spet presahne.
Še z dodanim tonskim posnetkom maketa natančno predstavi stanje jezera po letnih časih. Maketa je delo gospoda Vekoslava Kebeta in je bila narejena leta 1994. Izvedeli smo, da je skupna površina poplavljenega polja približno 26 km2. Vsi pritoki in odtoki jezera razen Cerkniščice so kraški. V jezero priteka tudi voda iz podzemlja ene najlepših vodnih jam - Križne jame. V kraško polje se stekajo tudi Cerkniščica in vode iz Javornikov. Vsa ta voda ponika v požiralnikih na Cerkniškem polju v več smereh: en del priteka kot potok Rak v Rakov Škocjan in naprej pod zemeljsko površino do Planinske jame kjer se združi z reko Pivko iz Postojnske jame in priteče na plano kot reka Unica, drugi del ponikne proti Planinskemu polju, najdaljšo pot naredi voda, ki pride na plan v izvirih pri Bistri.
V muzeju smo si nato ogledali še multimedijsko predstavitev Cerkniškega jezera v vseh letnih časih. Naslov predstavitve je tako kot bi rekli domačini: »Jzeru je jzera nej.« Ob spremljavi glasbe in komentarjev smo lahko videli kako jezero izgleda v različnih letnih časih, spoznali smo biotsko pestrost flore in favne ter življenje domačinov in njihove navade ter življenjski slog.
Cerkniško jezero je tudi del Nature 2000. V Naturo 2000 sodijo evropsko pomembna ohranitvena območja za določene živalske in rastlinske združbe. Jezero je takšen status dobilo predvsem kot pomembno območje gnezditve ptic. Posebej bližnja okolica jezera je znana po izjemni biotski raznovrstnosti. Na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici je bilo naštetih več kot 250 vrst ptic, okoli 100 naj bi jih tu gnezdilo ves čas. Jezero je na primer edino gnezdišče rjavovratega ponirka in rdečenogega martinca v Sloveniji. Tukaj najdemo tudi npr. čopastega ponirka, beločelo in sivo gos, orla belorepca, bičjo trstnico, bobnarico ter tudi druge živalske vrste kot so zelenonogi martinec, ščuka, človeška ribica, vidro, srnjad, jelenjad ter različne vrste zveri. Jezero je tudi pomembno zaradi gojenja rib, ki jih v času presihanja jezera prenesejo na del polja, kjer jezero ne presahne.
Naslednja točka je bil Rakov Škocjan, to je kraška dolina, po kateri teče reka Rak. Leži med Cerkniškim in Planinskim poljem. Sam Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan z Republiško odločbo kot prirodna znamenitost in je sedaj zavarovan kot krajinski park.
Skozenj z izobraževalnimi tablami vodi naravoslovna učna pot, po kateri smo se sprehodili tudi mi. Že takoj na začetku smo lahko videli Veliki naravni most,eno izmed naravnih znamenitosti parka.
Veliki naravni most je ostanek porušenega jamskega stropa. Pot smo nadaljevali peš skozi gozd, kjer smo se večkrat srečali z različnimi informativnimi tablami, ki so predstavljale pomembne rastlinske in živalske vrste ter naravne pojave.
Ker smo se nahajali na Krasu je bilo po celotnem gozdu možno videti velike kose skal, ki jih v gozdovih na našem koncu običajno ne bomo našli. Ob koncu naravoslovne poti smo prišli še do Malega naravnega mostu, ki je prav tako ostanek stropa med dvema udoroma. Pod zgornjim robom mostu teče tudi potok, ki je še polepšal naš razgled z vrha.
Kot našo zadnjo točko dneva smo obiskali še Ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Takoj je možno videti, zakaj ima muzej v imenu besedo »eko«. Celoten muzej ima pravi eko videz, med drugim so tla potresena s sekanci.
V muzeju so nam predstavili kraški svet Zgornje Pivke ter vode tega območja.
Posebna geološka zgradba območja v povezavi z neenakomerno razporejenimi padavinami povzroča veliko nihanje gladine kraške podtalnice. Ko voda naraste, nastane do 17 presihajočih jezer. Ni nujno, da lahko vsako leto vidimo vseh 17 jezer, saj je to odvisno od količine vode tega leta. Za presihajoča jezera je tudi značilno, da tukaj ne bomo našli rib, kar je verjetno slaba novica za vse ribiče. Za spoznanje kako nastajajo jezera je bilo potrebno zavrteti posebno mlinsko kolo.
Predstavitve jezer vključujejo tudi življenje domačinov v pokrajini, kjer je enkrat preveč, drugič pa premalo vode. Gospa nam je povedala, da so lokalni prebivalci v preteklosti poskušali denar zaslužiti na vse možne načine, med drugim so pozimi prodajali led (za prevoz izdelkov na ladjah in za takratne bogate meščane). S pomočjo maket pa so predstavljena še najpomembnejša življenjska okolja tega območja, to pa so: mokri in suhi travniki,
grmišča, gozdovi in jame. Na območju Pivke lahko poleg presihajočih jezer najdemo tudi druge kraške pojave, kot so vrtače, jame in reke ponikalnice. Še danes pa so vidne luknje, ki so jih v času vojne pustile granate ter tanki.
V zgornjem nadstropju muzeja je bila predstavljena rastlinska in živalska pestrost kraškega območja Pivke. Na travnikih se najdejo različna zelišča in grmišča, polna črnega trna, šipka, gloga in brina, ter vrsta česna, ki pa so ga pokošenega uporabljali samo za steljo živali, ne za njihovo prehrano.
Pogledali smo si tudi kratek video, ki je prikazoval vseh 17 presihajočih jezer ter njihovo okolico. Gre za predel velike biotske pestrosti, leta 2014 je bilo območje zavarovano kot Krajinski park Pivška presihajoča jezera. Ob jezerih se razprostirajo gozdovi Javornikov, v katerih prebivajo jelenjad, srnjad, ris, volk in medved.
Najdemo različne zavarovane vrste metuljev, kot je strašnični mravljiščar in hrošče, kot je npr. bukov kozliček ter ogromno ogroženih vrst ptic.
Po ogledu ekomuzeja smo se za konec še peš odpravili do Petelinjskega jezera, ki je eno izmed Pivških presihajočih jezer.
Izvedeli smo, da je Petelinjsko jezero najnižje ležeče jezero, zato se voda tukaj zadrži najdlje. Po velikosti je Petelinjsko jezero drugo največje (največje je Palško jezero).
Tu ne smemo prezrti majhnega rakca škrgonožca (Chirocephalus croaticus), ki je endemit Petelinjskega jezera. Še en posebnež pa je prebivalec podzemlja na Pivškem, in sicer človeška ribica (Proteus anguinus). V sušnem obdobju je dno poraslo s travami in zelnatimi rastlinami. Bregovi so zaraščeni z borom.
Kot zanimivost smo izvedeli, zakaj se jezero imenuje Petelinjsko jezero. Ljudsko izročilo pravi, da je vaščan iz vasi Petelinje z ukano prišel do tega, da si danes jezero tradicionalno lastijo prebivalci vasi Petelinje. Jezero je namreč bilo dolga leta predmet spora med vaščani različnih vasi.
Danes je kot del naravnega območja posebnega varstvenega pomena vključeno v omrežje Natura 2000. Razvoj se usmerja predvsem v dejavnost sonaravnega turizma.
Po ogledu Petelinjskega jezera smo se odpravili nazaj do muzeja, kjer smo se zahvalili za vodenje ter se odpravili nazaj na avtobus in proti domu.
Zapisala: Vanesa Korže 3. A NT
Fotografije: Simon Gračner