Ob začetku jeseni smo se z dijaki 2. letnika programa naravovarstveni tehnik odpravili na strokovno ekskurzijo. Obiskali smo Učni poligon za samooskrbo Dole, kjer nas je sprejela ddr. Ana Vovk Korže, ki je tudi ustvarila ta prelepi delček narave v naselju Modraže. Poligon se razprostira na območju velikosti 1,5 ha in ima obliko črke U.

Na vhodu smo si najprej ogledali na katere dele je razdeljen poligon.

Željni novih znanj smo se odpravili do prve točke našega ogleda – gomilaste grede.

Prednost teh gred je v tem, da nadomeščajo njive pri tem pa ne potrebujemo traktorja, pluga, brane in hlevskega gnoja. Širina grede naj bo okoli 1,5 m, da jo lahko oskrbujemo iz obeh strani. Na dno izkopane jame naložimo odpaden les (50 cm), na les položimo časopisni papir, ki privablja deževnike, sledi plast volne (50 cm), ki zadržuje vlago. Na volno nasujemo izkopano zemljo in na njo kompost. Med rastjo odpadne rastline in plevele polagamo na gredo in na ta način gredo oskrbujemo z organsko snovjo. V sedmih letih bo greda za 1/3 višja. Velika prednost je tudi v tem, da se ni potrebno pripogibati. Robove grede zaščitimo s trajnicami, da se ne spreminjajo.

Od gomilaste grede so nam pogledi že uhajali proti nenavadni vzpenjavki, ki se je vzpenjala iz priročno narejenega korita.

Rastlina, ki smo si jo ogledali je bil svetlobni koren (Dioscorea batatas). Njegov nadzemni del nekoliko spominja na slak. Svetlobni koren sestavljajo predvsem dolge vlaknine, ki dajejo večjo mišično maso in predvsem nas obogati z energijo. Nadomešča kavo in energijske napitke. Zaradi vseh naštetih lastnosti ga veliko uporabljajo v bolnicah za poškodovance po nesrečah, v domu za starejše in v vrtcih.

Svetlobni koren je zanimiv tudi zaradi bubul, ki izraščajo na rastlini.

Bubule uporabljamo za razmnoževanje, zato jih jeseni shranimo v mivki in meseca maja posadimo na prosto. Paziti moramo predvsem na to, da mu onemogočimo rast v globino. Če raste v globino je tanjši. Zato je najbolje, če ga sadimo v korito, ki ima dno.

Sledil je ogled podeželskih visokih gred, ki nimajo dna. Sestavljene so iz 1/3 lesa, ki je na dnu, na njega naložimo volno, zadnja tretjina pa je nasuta zemlja. V podeželskih visokih gredah se uporablja surova zemlja in ko dodajamo slamo, plevele ter vse skupaj preperi, nastane boljša zemlja.

Greda ima sistem dvojnega okvirja. Med dvema okvirjema je volna in slama, ki sta izolatorja. V poletnem času se zemlja zaradi tega ne segreje preveč.

Na gredi nas je presenetil predvsem portulak (Portulaca olerace), ki ga ima večina za plevel. V resnici je zelo zdrav, saj vsebuje veliko C vitamina, OMEGA 3 maščobe in železo. Koristna informacija je tudi ta, da ga nimajo radi rdeči polži.

Gospa Vovk Korže nam je pokazala kje dobiva surovo zemljo. Izboljša jo na ta način, da na njo nasuje kompost. Če surovo zemljo zmešamo s kompostom, je učinek slabši.

Da je vsaka stvar uporabna na več načinov, smo se lahko večkrat prepričali. Npr. gume in škornji so lahko zelo uporabni tudi za različne zasaditve.

V rastlinjaku smo se prepričali, da so visoke grede uporabne tudi v takšnem okolju. Vso zelenjavo si lahko pridelamo brez, da bi trpel naš križ.

Dijaki so se preizkusili tudi v praktičnih veščinah. Na treh različnih lokacijah so preverjali pH tal, določali vsebnost skeletnih delcev in določali globino rodovitnih tal. Delo je bilo zanimivo in poučno. Zaradi terena pa včasih tudi kar težavno, zato so za sonde poprijeli fantje.

Po opravljenem delu je sledil krajši počitek, ki smo si ga privoščili kar v zemljanki. Gre za stavbo, ki je popolnoma vdelana v hrib, 3 metre pod zemljo. Zemljanka je v celoti zgrajena iz lesa, predvsem iz hlodov smreke in jelke. Prostor je idealen, saj je v njem poleti prijetno hladno, pozimi pa toplo. Glede nato, da je bilo zunaj toplo, nas je osvežil sirup poprove mete.

Po okrepčilu je sledil ogled teras na pobočju. Ogledali smo si terase z jagodami. Terase so narejene tako, da na tla položimo seno, nanj nasujemo zemljo in prekrijemo s senom. Vmes posadimo jagode. Prednost teras na pobočju je tudi v tem, da odlično zadržujejo vodo, ki priteče po pobočju.

Ogledali smo si še gredo na kartonu in gredo s tekstilom, kjer lahko uporabimo vsa stara, odslužena oblačila.

Veliko zanimanja pa je požela jurta oz. mongolska hiša.

Jurta je v celoti sestavljena iz obnovljivih materialov (volna, lan, konoplja, les). Prednost jurte je, da jo lahko postavimo na katerokoli zemljišče, saj spada med mobilne objekte, podobno kot šotor. Jurta se ogreva s štedilnikom na biomaso, električna energija pa se pridobiva s pomočjo manjše sončne elektrarne. Prostor je prijeten in idealen za različna predavanja in delavnice.

Ob koncu poučnega ogleda so dijaki zavihali rokave in se razdelili v tri skupine. Prva skupina se je lotila zasaditve grede na paleti. V paleto so najprej naložili slamo, nato nasuli zemljo in posadili solato. Na koncu so ponovno dodali slamo in vse skupaj zalili.

Druga skupina je opravila zasaditev starih štorov. Prazne žepke na štoru so zapolnili z zemljo in v njih posadili netreske, ki za svojo rast potrebujejo malo zemlje in prostora.

Tretja skupina pa je imela za nalogo zasaditev zeliščnega stolpa. Napolnile so posode z zemljo in jih postavile eno na drugo. Na koncu so posode zasadile z različnimi zelišči in zelenjavo.

Ob koncu smo se zahvalili za res lep sprejem in za posredovano strokovno znanje. Polni novih znanj smo se odpravili še do drugega cilja dneva Botaničnega vrta Univerze v Mariboru v Pivoli. Najprej smo se ustavili ob rastlinjaku, kjer so nam na kratko predstavili proizvodnjo, ki poteka v njem.

Iz rastlinjaka pa smo se odpravili v botanični vrt, kjer smo si najprej ogledali zbirko iglavcev. Med drugim smo lahko videli tudi 120 let stara mamutova drevesa (Sequoiadendron giganteum), orjaški klek (Thuja plicata), čilsko aravkarijo (Araucaria araucana), koloradsko jelko (Abies concolor), slovensko jelko (Abies alba ´Brinar`) in številne druge zanimive iglavce.

Pot nas je iz pinetuma vodila do osrednjega dela vrta v rozarij. Kljub začetku jeseni je bilo v rozariju videti številne cvetoče vrtnice. Med njimi sta bili tudi znani slovenski sorti ´Prešeren`, ki je prva registrirana slovenska sorta in ´Trubar`.

Vsekakor nismo mogli mimo gred z zelišči. Na njih smo lahko prepoznavali najpogostejša zelišča naših vrtov, niso pa manjkala tudi tista nekoliko manj znana. Prav sproščujoče se je bilo sprehajati med njimi in uživati v njihovih vonjavah.

Enako zanimive so bile okrasne trave,

vodni objekt z lokvanji, vodnimi perunikami in številnimi drugimi vodoljubnimi rastlinami in

sistemsko polje, kjer so rastline predstavljene po družinah.

Med njimi smo lahko prepoznali tudi zelo nevarno tujerodno rastlino orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum).

Potepanje po botaničnem vrtu pa smo zaključili z ogledom zanimivega drevesa volemije (Wollemia nobilis), ki je še do pred kratkim veljala za živi fosil.

Za nami je bil res lep dan, poln doživetij in novih znanj. Vsi skupaj upamo, da bodo tudi naslednje ekskurzije tako zanimive.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner