Malo nenavadno je bilo videti kako se dijaki zbirajo pri Račjem dvoru že nekaj minut pred šesto uro zjutraj. Glede na to, da smo se odpravljali na Primorsko, in so bili pred nami štirje ogledi, to ni bilo več tako nenavadno.

Naša prva postaja je bil Park Škocjanske jame, ki sodijo v regijski park Škocjanske jame. Naš cilj je bil ogled Škocjanski jam, ki so od leta 1986 vpisane na UNESCO-ov seznam svetovne dediščine, kar jih uvršča ob bok Grand Canyonu, Velikemu koralnemu grebenu, Galapagosu, Mount Everestu, idr.

Pred vstopom v jame smo odšli še do razgledne ploščati,

od koder smo imeli lep pogled na udornico Velika dolina skozi katero teče reka Reka.

Iz razgledišča smo se odpravili proti udornici Globočak

Od koder smo se skozi umetni predor odpravili do Tihe jame. Zakaj se imenuje Tiha jama, smo ugotovili, ko smo prispeli do podzemnega kanjona Reke, kjer je zaradi bučanja reke veliko manj tiho. Iz Tihe jame smo prišli do fosilnega rova, ki je poln kapniških tvorb. Najbolj nas je navdušil okoli 15 m visok stalagmit imenovan Orjak. Pri izstopu iz fosilnega rova nas je očaral pogled na podzemni kanjon Reke, ki smo ga prečkali čez Cerkvenikov most.

Prava paša za oči je tudi osvetljena pot, ki se vije ob strmih stenah kanjona.

Nad kanjonom se nahaja Dvorana ponvic v kateri se razrašča okoli 130 ponvic.

Iz Dvorane ponvic pa smo se odpravili proti izhodu v Veliki dolini.

Iz Velike doline smo se odpravili proti vrhu,

do koder nam je pomagalo tudi dvigalo.

Ko smo prišli do vrha smo se odpravili še do vasice Škocjan.

Na poti do tja smo lahko videli kale, v katerih so ljudje zbirali deževnico in jo uporabljali za svoje potrebe in za napajanje živine.

Našo pozornost so pritegnili značilni suhi zidovi,

Jakopinov skedenj,

brezno Okroglica,

cerkev Sv. Kancijana in

lep pogled na Snežnik.

Po kratkem sprehodu smo pot nadaljevali proti morju, natančneje do Ankarana. V Ankaranu smo imeli v načrtu ogled dveh naravnih znamenitosti. Najprej smo se odpravili do obrežnega močvirja pri Sv. Nikolaju ali kot mu pravijo sredozemski slani travnik.

Gre za naravno vrednoto, ki je vključena v omrežje NATURE 2000. Na tem območju je morje plitvo in muljasto, z ohranjenimi poloji (reliefno nižja področja, ki so ob močnejši plimi poplavljena),

na katerih uspeva pretežno halofitna (slanoljubna) vegetacija, veliko je predvsem ločja (Juncus maritimus).

Na poti do slanega travnika nismo mogli spregledati prekrasnih cipres.

Od slanega travnika smo se odpravili do bližnje školjčne sipine. Školjčno sipino ogroža napovedana gradnja 3. pomola pristanišča Luke Koper. Ne ogroža pa samo školjčne sipine, ampak tudi izliv reke Rižane, edine slovenske reke, ki izvira v Sloveniji in se izliva v slovensko morje. Samo na tem mestu živi hrošč (Scarites terricola), poleg tega pa najdemo tukaj še nekaj drugih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Upam, da bomo toliko pametni in ne bomo uničili tako edinstvenega ekosistema, zaradi nekaj kvadratnih metrov parkirišč.

Za konec potepanja po Primorski pa smo naredili krožen ogled mesta Koper in njegove okolice.

Iz avtobusa smo imeli prekrasen pogled na italijanske Dolomite,

ki jih poleti sploh ne opaziš, zaradi meglic, ki se dvigajo ob toplem vremenu. Čisto za konec pa smo se sprehodili po starem delu Kopra, ki je res prava paša za oči in dušo.

Pred odhodom, smo se prepustili še prijetnim pomladnim sončnim žarkom ob slovenski obali.

Verjamem, da bomo še ponovili takšno pot, saj je bilo res zanimivo in poučno.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Uroš Cesar in Simon Gračner