V sodelovanju z društvom Humanitas smo na šoli z naravovarstvenimi tehniki izvedli delavnice na temo Virtualna voda in 100 % bombaž. Lahko bi rekli znane teme, a kar hitro smo vsi skupaj ugotovili, da še vse premalo poznamo problematiko omenjenih področij.

Že v uvodu smo spoznali, da je izraz virtualna voda malo trši oreh. Vsi vemo kaj je voda, zakaj jo potrebujemo, kakšni problemi se pojavljajo glede onesnaženja vode itd., ampak kaj pa je virtualna voda? Izvedeli smo, da je to tista voda, ki je bila porabljena za namakanje, pitje ali v tehnološkem postopku za izdelavo določenega proizvoda in ob nakupu ni vidna.

Za ogrevanje so morali dijaki našteti, kje vse je potrebna voda in pri čem mislijo, da vode ne potrebujemo. Prvi del naloge je bil lahek zalogaj, saj so z lahkoto naštevali kje vse je prisotna voda (umivanje, kuhanje, WC, pranje, čiščenje, zalivanje, zasneževanje, termoelektrarna, izdelava papirja, izdelava avtomobila itd.). Več težav pa jim je povzročal drugi del, ko se nikakor niso mogli spomniti, pri čem ni potrebna voda. Na koncu je pri eni skupini vseeno nastal krajši seznam (sončenje, spanje, hoja, kolesarjenje, pesek, tkanine, les), druga skupina pa se ni spomnila nobene stvari oz. dejavnosti, saj so bili mnenja, da je voda praktično udeležena pri vsaki stvari. Kot smo ugotovili na koncu je imela prav druga skupina, saj je voda dejansko potrebna pri vsaki stvari, posredno ali neposredno.

Po uvodnem delu so dobili dijaki za nalogo, da glede na znanje, ki ga imajo, razporedijo različne proizvode glede na to, koliko vode porabimo, da te proizvode ustvarimo. Razporejali so od največjega do najmanjšega porabnika vode (priprava 1 kg riža, 1 kg govedine, kozarec mleka, list papirja, par čevljev, 1 kg sladkorja, 1 jajce, 1 krompir, plastenka vode, skodelica čaja, par kavbojk, bombažna majica).

Prav zanimivo je bilo opazovati delo skupin, razporejanje kartončkov in debate kdo je večji porabnik vode in zakaj.

Sledila je naloga pri kateri so morali prebrati informacije o proizvodih in izračunati, koliko vode je potrebne za proizvodnjo. Pri nekaterih proizvodih je bilo potrebno uporabiti vso znanje matematike, da je bil na koncu rezultat pravilen.

Končni rezultati so bili res presenetljivi. Ko sta nam moderatorja posredovala rezultate, smo bili vsi skupaj kar malo presenečeni, kdo so največji porabniki vode. Za liter ustekleničene vode se porabi 9 l vode, za list papirja (A4) 10 l, za 1 krompir 25 l, za skodelico čaja 30 l, za 1 jajce 135 l, za 2 dcl mleka 200 l, za 1 kg sladkorja 1590 l, za bombažno majico 2900 l, za 1 kg riža 3400 l, za par usnjenih čevljev 8000 l, za par kavbojk 11800 l in za 1 kg govedine 15500 l vode. Mene osebno je presenetila predvsem poraba vode za ustekleničeno vodo (9 l vode zato, da potem spijemo liter vode??????).

Za konec delavnice smo si pogledali še risanko (Abuela Grillo), ki govori o problematiki privatiziranja vodnih virov v Boliviji. Zgodba je zelo poučna. Glede nato, da tudi v Evropski uniji razmišljajo o privatizaciji vodnih virov, ne bi bilo slabo, če bi si to risanko ogledali tudi evroposlanci. Bomo dovolili, da tudi v Evropi drago plačujemo vodo, ki nam jo daje narava? Zgodbo iz Bolivije si lahko ogledate TUKAJ.

Druga delavnica pa je bila posvečena izvoru bombaža. Najprej so dijaki preverili kje so bila narejena njihova bombažna oblačila. Rezultati niso bili prav nič presenetljivi, saj je izvor večine oblačil Azija (Kitajska, Indija, Bangladeš), le peščica hlač in majic pa prihaja iz ostalega dela sveta.

Sledil je poizkus pri katerem smo lahko videli kaj dobimo, če prekomerno onesnažujemo vodne vire. Prav to kar se je zgodilo z vodo v plastenki se redno dogaja v državah kjer pridelujejo in predelujejo bombaž. Mislim, da pogled na vsebino v plastenki vse pove.

Da bi si lažje predstavljali, kako pridemo do bombažnih majic in ostalih bombažnih izdelkov, smo si ogledali film z naslovom 100 % bombaž – Indija. Kar malo šokirani smo bili ob dejstvih, kako pridemo do bombaža in koliko pesticidov se pri tem uporablja. Pesticidi se uporabljajo kar medtem, ko delavci opravljajo svoje dela na poljih bombaža, seveda vse brez zaščitnih mask in oblačil. Zato ne čudi, da delavci na poljih bombaža živijo v povprečju le 35 let. Grozljivo. Polna strupov pa je tudi predelava bombaža. Žal pri vsem skupaj najkrajšo potegnejo pridelovalci bombaža in delavci v predelovalnicah bombaža. Vse zato, da mi potem kupimo bombažno majico že za dva evra naprej. Za primerjavo, pridelovalec, ki ga predstavijo v filmu dobi za ves letni pridelek bombaža le 20 evrov, s katerimi mora pokriti stroške proizvodnje, plačati delavce na polju in preživeti družino. Mislim, da se lahko resno zamislimo, kje je tu socialna pravičnost. Vse za to, da lahko mi hodimo naokrog lepo urejeni.

Film o bombažu iz Indije si lahko ogledate TUKAJ (v angleškem jeziku).

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner