Ko smo z avtobusom prispeli v Cmurek (nem. Mureck), nas je sprejel eden od lastnikov tovarne Bioenergie Mureck. Pred zgradbo, v kateri proizvajajo biodizel in elektriko, nam je najprej predstavil pomen tovrstne proizvodnje za kraj in širšo okolico. Njihovi prvi začetki proizvodnje segajo v leto 1985, potem pa so proizvodnjo širili: leta 2004 so zgradili bioplinarno, štiri leta kasneje – leta 2008 – pa še fotovoltaiko. Poleg tega se ukvarjajo še s pridelavo biozelenjave. Že 50 let odpirajo nova delovna mesta, zaposlenih imajo tudi 15 delavcev iz Slovenije. V sklop podjetja bo kmalu vključeno še eno novo podjetje, ki se bo prav tako ukvarjalo s pridelavo biozelenjave.

Nato nas je vodnik popeljal v notranji del tovarne. Po poti nam je razkril nenavadno zgodbo o nastanku podjetja: ob vrčku piva so se trije prijatelji dogovorili, da bi veljalo poskusiti s proizvodnjo biodizelskega goriva in leta 1987 proizvedli že prve litre.

Danes je 30 odstotkov površin namenjenih živalim. Na 30 do 50 hektarih bodo v prihodnje pridelovali zelenjavo. Za proizvodnjo biodizla uporabljajo oljno repico, bučnice in odpadno olje (65 odstotkov).Do leta 2025 načrtujejo, da bi še dodatno zmanjšali količino ogljikovega dioksida in še bolj osveščali ljudi o tem problemu.

Od tam smo se pomaknili proti kontrolni sobi, kjer nam je vodnik predstavil, kako poteka segrevanje vode, s katero ogrevajo ves Cmurek. V posameznem grelnem kotlu je 385 l vode. Sistem pa za normalno delovanje zahteva, da je v njih vsaj 70 odstotkov vode, zato jo za dotok hranijo v zbiralnikih. Na dan našega obiska je sistem deloval prav s to mejno zmogljivostjo, zato je prihajalo tudi do motenj. Odjemalci, ki so vključeni v sistem, lahko pokličejo v podjetje, da jim uravnajo količino energije, lahko pa jo uravnavajo sami doma. 1 kW ura porabljene električne energije stane 10 centov, drugod je kilovatna ura dvakrat dražja.

Potem so nam razkazali notranjost kotlovnice, v kateri sta dva zbiralnika: eden z zmogljivostjo 2000 kW, drugi pa z zmogljivostjo 1 MW in še dva toplotna zalogovnika s toplo vodo. Cevi s toplo vodo so napeljane pod cesto do posameznih odjemalcev ( tudi do 50 km daleč). S toplo vodo iz njih ogrevajo tudi rastlinjake. 97 odstotkov lesa za kurjavo odkupujejo od okoliških kmetov, 3 odstotke pa tudi iz Slovenije. Na leto ga odkupijo približno 6.000 kubičnih metrov.

Pri segrevanju vode z lesom imajo 0 stopnjo ogljikovega dioksida, z oljem ali nafto 2 kg/l, pri segrevanju s plinom 1,9 kg/m³, pri segrevanju s premogom pa 3 kg/kg. Morajo pa plačevati davek na emisije. Če primerjamo njihov ogljični odtis, ki znaša le 1,9 tone/CO₂ na leto z ogljičnimi odtisi Evropejca, ki znaša 8 ton, Kitajca 10 ton, Američana 16 ton, Slovenca 8 ton, potem je veliko manjši kot drugod po svetu. Za cilj pa so si v prihodnje postavili, da ga še zmanjšajo.

Od tod so nas peljali v obrat, v katerem proizvajajo bioplin. Poleg gnojnice uporabljajo za njegovo proizvodnjo tudi koruzo, žita (25 odstotkov) in ostanke iz rastlinjakov. Gnojnico ob sredah in četrtkih črpajo pri kmetih (to je okrog 17 kubikov). To metodo uporabljajo že 12 let. Že 10 odstotkov gnojnice daje ogromno energije. Iz cisterne se gnojnica zliva v 2.300 m³ zbiralnik. Surovine v bioplinarni segrevajo na 39 °C. Plin, ki se pri tem ustvarja, gre nato po ceveh do plinskih priključkov v mestu, ostanke po fermentaciji, pa spomladi uporabijo kot njivsko gnojilo.

Po ogledu proizvodnje so nam razkazali rastlinjaka, ki sta nekaj posebnega. Sta prva, ki si sama proizvajata električno energijo. Za proizvodnjo zelenjave skrbi pridelovalec iz osrednje Avstrije. V njiju goji rastline, ki za rast ne potrebujejo veliko svetlobe in toplote: zato sta za gojenje najbolj primerna zelena solata in motovilec. Pridelke lahko poberejo štirinajst dni prej kot pri običajni pridelavi. Sta pa poleti notranja in zunanja temperatura izenačeni. Rastlinjaka se raztezata na površini 12.600 m² in 4.000 m². Sajenje poteka strojno, pobiranje pa opravljajo še vedno ročno. Delavci, ki pobirajo zelenjavo, imajo 40 urni delavnik (polni delovni čas), in zaslužijo neto 1100 evrov. Cilj, ki so si ga zastavili, je zadovoljni delavec. Njihove pridelke danes prodajajo vse večje trgovske verige.

Ugotovili so, da rastlinjaki drugod porabijo veliko več energije, kot jo njihova, saj zelo učinkovito zadržujeta toploto. Leta 2008 so nanju namestili fotovoltaiko, čeprav še niso poznali dobro celotnega procesa, zato so veliko sredstev namenjali za razvoj v tej smeri. Danes imajo na njih nameščene monokristalne sončne celice, ki so najdražje, vendar je izkoristek veliko boljši. Njihovo delovanje nadzorujejo štirje delavci od 8. do 16. ure.

Po ogledu rastlinjakov so nam še razkazali stavbo, v kateri proizvajajo biodizel.

Biodizel so začeli proizvajati iz oljne repice (500.000 l), kasneje pa tudi iz odpadnih gospodinjskih olj. Sodelujejo tudi s Petrolom. Gorivo si pri njih lahko natočijo samo kmetje, ki proizvajajo surovine zanj. Veliko truda namenjajo tudi osveščanju ljudi, saj so običajne obremenitve 3 kg CO₂/l, pri njih pa 0,36, kar je 2,7 kg manj kot drugod.

Na koncu ogleda so nam razkazali še površine, ki so namenjene poljedelstvu. Najpomembnejše dobrine zanje predstavljajo voda, zemlja in zrak. Česar ne porabijo za ogrevanje, lahko predelajo v električno energijo.

Zapisala: Katja Trstenjak, 4.aNT

Fotografije: Katja Trstenjak, 4.aNT