V nadaljevanju si lahko preberete intervju, ki je bil opravljen za Zeleno omrežje in revijo EOL (embalaža, okolje, logistika). Gre za povsem avtorjevo razmišljanje. Upam, da bo ob branju teh vrstic, vsak razmislil o tem, koliko prispeva za čistejše okolje oz. za zmanjšanje onesnaževanje okolja. Žal se vsi obnašamo tako kot, da imamo več planetov za življenje. Eden od podatkov glede obremenjevanje okolja v Sloveniji je, da če bi vsi na Zemlji živeli tako kot mi, bi naravne vire, ki nam jih ponuja planet porabili do 13. maja (dan prekoračenja zemeljskih virov (Earth Overshoot Day) oziroma dan ekološkega dolga).

Narava zahteva svojo skrb in odgovorno ravnanje. O tem nas opozarjajo vse bolj nepredvidene vremenske spremembe, vsakodnevno zmanjševanje in izumiranje redkih rastlinskih in živalskih vrst, posegi v prostor, ki puščajo trajne posledice v okolju idr. Zato Simon Gračner, učitelj strokovnih predmetov s področja naravovarstva in hortikulture na Biotehniški šoli Maribor vidi precej izzivov za naravovarstvene tehnike. Interes za naravovarstvenega tehnika v Sloveniji iz leta v leto narašča, zato se ni bati za pomanjkanje kadra. Vendar se vprašuje, ali bodo dovolj upoštevani in ali jim bo družba namenila prostor za razvoj in ohranjanje naravnega okolja.

V programu naravovarstveni tehnik je v ospredju varovanje naravnega okolja, razvijanje vednosti o pomenu naravnih vrednot, varstvo naravnih virov in zavarovanih območjih v Sloveniji. Kako v mladih zori zavest o pomenu naravnega okolja in kolikšen je interes za poklic naravovarstvenega tehnika?

Vse teme, ki ste jih našteli, so za našo prihodnost zelo pomembne. Ali se tega zavedamo, je drugo vprašanje. Se tega zavedajo mladi? Verjamem, da je odgovor pritrdilen. Ko se o tem pogovarjam z dijaki iz programa naravovarstveni tehnik, spoznavam, da jim je povsem jasno, zakaj so se odločili za ta program. Žal pa jih vedno bolj skrbi, da njihov glas ne šteje veliko. Z zaskrbljenostjo se ozirajo v prihodnost, ko dan za dnem opazujejo naše malomarno ravnanje z okoljem. Da imajo mladi razvito zavest o pomembnosti neokrnjenega naravnega okolja za človeka, priča tudi podatek o vpisu v program naravovarstveni tehnik. V tem šolskem letu se je vanj vpisalo več kot sto mladih. Interes mladih za poklic naravovarstvenega tehnika se iz leta v leto povečuje. Sedaj je na vrsti stroka, ki jim mora omogočiti, da se bodo lahko zaposlili in svoje naravovarstveno znanje prenesli v prakso.

Biotska raznovrstnost je ključen del ohranjanja naravnega ravnovesja v okolju. Na upadanje biotske raznolikosti vplivajo podnebne spremembe in posegi človeka v prostor. Kako dijaki v času izobraževanja razvijajo svoje spretnosti, dojemanja in ukrepe na področju biotske raznovrstnosti ter ohranjanja naravnega okolja?

Dijaki se s tem področjem srečujejo pri različnih strokovnih modulih. Z dejanskim stanjem se seznanjajo v različnih ekosistemih, kjer opazujejo in popisujejo biotsko raznovrstnost, opravljajo monitoring gozda, voda in hrupa. Prav tako dijaki ugotavljajo, kako različni sistemi pridelave vplivajo na biotsko raznovrstnost, spoznavajo invazivne vrste, raziskujejo, kako odpadki vplivajo na trenutno stanje v okolju idr. S pomočjo pridobljenih rezultatov skupaj iščemo rešitve, kako stanje izboljšati oziroma ga vsaj ohranjati na tej ravni. Na pobudo dijakov organiziramo in izvajamo različne naravovarstvene akcije, s katerimi želimo izboljšati stanje okolja, predvsem pa povečevati ozaveščenost o pomenu ohranjanja naravnega okolja. Dijaki iščejo rešitve za povečanje biotske pestrosti pri rastlinskih in živalskih vrstah tudi tako, da se vključujejo v različne naravovarstvene akcije, ki imajo za cilj ohranitev dvoživk, kač, metuljev, ptic, velikonočnice, vodnih rastlin idr.

Dijaki se v okviru programa naravovarstveni tehnik učijo prepoznavati tudi vplive človeka na naravno okolje, kar vključuje vzdrževanje kulturne krajine. Kaj se dijaki pri tem naučijo in koliko je ta tema aktualna za trajnostni razvoj Slovenije?

Vzdrževanje kulturne krajine vsekakor sodi k trajnostnemu razvoju Slovenije. Naravne krajine je samo še za vzorec, če še sploh lahko govorimo o čisti naravni krajini. Širjenje kulturne krajine je postala realnost, naša naloga pa je, da ljudi, še posebej mlade, naučimo, kako kljub takšnemu ali drugačnemu poseganju v naravo vzdrževati dosedanji nivo kulturne krajine. Glede na to, da ima šola svoje posestvo, na katerem se ukvarjamo s sadjarstvom, vinogradništvom in poljedelstvom, lahko dijaki iz prve roke spoznavajo, kako se zaradi teh dejavnosti spreminja krajina. Pri tem iščejo načine, kako zmanjšati negativne vplive nanjo. Dijaki sodelujejo pri vzdrževanju Kalvarije (hrib nad šolo), kjer je najbolj opazno spreminjanje krajine zaradi nekontroliranih posegov, kako se spremeni biotska raznovrstnost in se začenjajo pojavljati invazivne vrste rastlin in kako je uničeno krajino nemogoče povrniti v prvotno stanje. Še večji izziv za dijake predstavlja mesto Maribor, ki je povsem drugačna kulturna krajina kot bližnja in daljna okolica naše šole. Vidijo lahko, kam nas vodijo naše pretirane potrebe in kaj predstavljajo posegi za krajino. Zaradi tega dajemo velik poudarek trajnostnemu razvoju mesta in ekosistemskim storitvam, ki lahko veliko pomagajo pri ohranjanju krajine. Naš osnovni cilj je, da bi dijaki znali vzdrževati ravnovesje, ki bo omogočalo kvalitetno življenje ljudem v mestih in na podeželju, predvsem pa, da bodo znali pravočasno prepoznati negativne vplive, ki bi lahko to ravnovesje porušili.

Katere so največje grožnje naravnega okolja v prihodnosti ter kje so priložnosti naravovarstva in naravovarstvenih tehnikov v Sloveniji? Koliko aktualnih vsebin o trajnostnem razvoju vključujete v učne ure?

Z dijaki se vsak dan pri pouku pogovarjamo o aktualnih okoljskih temah. Pogovor pogosto nanese na temo, kaj se bo dogajalo z naravo v prihodnje in kakšna je pri tem vloga človeka. Velika grožnja za okolje je pozidava najrodovitnejše kmetijske zemlje. Vse prepogosto vidimo, da občine z lahkoto spreminjajo prostorske plane na račun širjenja industrije, gradnje cest in novih naselij. To je opazno tudi v Mariboru in njegovi okolici, kjer se pojavljajo številne novogradnje na kmetijskih zemljiščih, prazne pa ostajajo nekdanje domačije in tovarne, ki žalostno propadajo. Zelo velik problem v prihodnje vidim tudi v hitrem zmanjševanju biotske pestrosti, v zmanjševanju populacije čebel in drugih žuželk. Vprašujem, kdo bo v prihodnje opraševal rastline.

Izzivov za naravovarstvo in za prihodnje naravovarstvene tehnike je veliko. Vprašanje je le, ali jim bomo dali možnost, da bo njihov glas slišan, ali bo prevladalo mnenje, da tega poklica v Sloveniji ne potrebujemo, ker je že tako vsak Slovenec po naravi naravovarstvenik. Skrajni čas je, da se odločimo, kakšno prihodnost želimo prihodnjim rodovom.

Simon Gračner, univ. dipl. inž. kmet.