V okviru projekta ERASMUS+ smo pridobili mednarodni projekt z naslovom We can bee friendlier to the nature. Projekt izvajamo skupaj s Stadtteilschule Rissen iz Hamburga v Nemčiji. Projekt bo potekal od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019. V tem času bomo izvedli tudi štiri izmenjave dijakov med šolami, dve v Nemčiji in dve v Sloveniji.

Priprave na izmenjavo

Prva izmenjava je bila načrtovana od 20. 11. do 26. 11. 2017 v Hamburgu. Pred odhodom je bilo potrebno postoriti še kar nekaj pomembnih stvari brez katerih bi težko izpeljali izmenjavo: izbrati dijake in učitelje za izmenjavo,

kupiti letalske karte, organizirati prevoz do letališča, rezervirati hotel, preizkusiti različne recepte za pripravo praženih bučnic, za vajo izdelati visoko gredo,…

Ponedeljek, 20. 11. 2017

Zaradi intenzivnih priprav na izmenjavo je čas kar prehitro tekel. In že je prišel čas za odhod. Spakirali smo kovčke in se v zgodnjem ponedeljkovem jutru odpravili proti Benetkam oz. do letališča Marco Polo. Brez večjih težav smo prispeli do letališča kjer smo se "čekirali" in na različne načine preživeli dve uri do poleta. Polni pričakovanj smo se odpravili na letalo, še posebej tisti, ki jih je čakal prvi polet z jekleno ptico. Že takoj ob vzletu smo se lahko prepričali, da smo izbrali pravo letališče za polet proti Hamburgu. Razlog je bil prekrasen pogled na beneške lagune in na zasnežene alpske vrhove na Tirolskem.

Skoraj dvourni polet je bil hitro za nami, tako da smo lahko ponovno stopili na trdna tla, tokrat že v Hamburgu. Gostitelji iz Hamburga so nas prijetno presenetili, saj so nas pričakali njihovi dijaki in seveda Sven Sievers (vodja projekta) ter Marcus Hardt (njihov razrednik). Po prisrčnem sprejemu smo se odpravili na vlak, ki nas je odpeljal do Altone (predel Hamburga). Mestna četrt Altona oz. hotel Schanzenstern Altona je bil naš dom v prihajajočem tednu. Za konec prvega dne smo se odpravili na večerjo do turške restavracije Köz Urfa. Porcije so bile res obilne, tako da lačen ni bil nobeden.

Torek, 21. 11. 2017

Dan smo začeli z obilnim zajtrkom, ki nam je zelo teknil. Kako nam ne bi, ko pa smo imeli na voljo same dobrote iz ekoloških kmetij.

Po zajtrku smo se skupaj s Svenom odpravili na podzemno železnico, od koder nas je vlak odpeljal do Rissena, kjer je tudi Stadtteilschule Rissen. V popolni zasedbi so nas pričakali dijaki 9.a razreda, ki sodelujejo v projektu.

Najprej smo se vsi predstavili, nato pa sta nam Sven in Marcus predstavila kako bo potekal teden, ki je bil pred nami. Sestavili smo delovne skupine (jabolčni čips, zelenjavni čips, gumi bonboni, praženje bučnic in peka piškotov, izdelava visoke grede in dokumentacijska skupina) v katerih so bili dijaki obeh šol. Prva ura je minila v sramežljivem opazovanju eden drugega. Sledil je ogled šole in že prvo konkretno sodelovanje med dijaki. Sramežljivosti počasi ni bilo več zaslediti.

Po ogledu šole smo se odpravili do šolskega travnika, kjer imajo dijaki praktičen del pouka.

Pokazali so nam kako gradijo naravni zid na katerega bodo posadili zdravilne rastline, ki jih bodo uporabili za čajne mešanice. Zid bo tudi naravna ovira, ki bi naj preprečevala krajo njihovih pridelkov.

Sven nam je pokazal kako rastejo slovenske trte v nemški zemlji.

Pogledali smo tudi ostale dele travnika (sadni vrt, hišico za počitek, mlako, hotel za žuželke in čebelnjak.

Sledil je odhod do Harburga (pristanišča) od koder smo se odpravili na ogled mesta Hamburg. Pri tem nas nista ustavila ne dež ne veter.

Ob reki Elbi (po naše Laba) smo lahko videli, da mesto še kako živi z reko. Na njej smo lahko videli tovorne in turistične ladje.

Da bi videli kakšen je videz mesta iz drugega brega, smo se odpravili do tunela, ki povezuje oba bregova; seveda pod vodo. V tunelu moraš biti previden, kajti ni namenjen le pešcem, ampak tudi hitrim kolesarjem in avtomobilom. Dolžina tunela je 426,5 metra, ki pa smo jo hitro premagali.

Pogled iz sosednjega brega je bil enako oblačen in meglen.

V centru mesta smo si ogledali notranjost cerkve Sv. Mihaela,

najstarejšo kavarno, srednjeveško ulico, kip ZitronenJette, prekrasne mostove

in mestno hišo.

Za piko na i smo se odpravili do mestne četrti St. Pauli oz. do zabaviščnega parka, kjer smo se odločili, da pogledamo mesto še iz višjih položajev.

Najbolj neustrašni pa so se zapeljali še z vlakom smrti.

Rahlo premočeni in utrujeni smo se odpravili koncu dneva naproti.

Sreda, 22. 11. 2017

Končno je nastopil prvi pravi delovni dan. Sobotna tržnica se je namreč že hitro približevala, tako da nismo mogli več odlašati z izdelavo prodajnih artiklov.

Polni elana in dobre volje smo se razdelili po skupinah in pričeli z delom. Skupini za izdelavo piškotov in bučnic ter zelenjavnega čipsa sta zavzeli položaje v kuhinji, skupine za gumi bonbone, jabolčni čips in poročanje pa so ohranile položaje v matičnem razredu.

Cel dopoldan je potekalo delo nemoteno, če seveda ne upoštevamo pregovorno muhaste elektrike, ki nam je vseskozi mešala štrene.

V skupini za piškote in bučnice je bilo precej živahno, saj smo v njej redno srečevali profesorico Kristino Dolinar Paulič, profesorja Draga Jakopina, Tjašo, Džanito, Marjan in Leo. Vseskozi pa so jim pomagale tudi druge pridne roke.

V skupini za zelenjavni čips je sprva malo zatajila tehnika, beri elektrika in posledično friteza, a je na srečo tudi tu kasneje steklo. V tej skupini so sodelovali: Ivan, Anton, Leif, Nivan, Melli in Jakob P. Ko je bilo potrebno pa so jim priskočili na pomoč tudi drugi.

V skupini za jabolčni čips je bilo sprva nekaj dilem, kako rezati jabolka (na rezine ali kolobarje), da bo čips čimprej posušen. Našli so salamonsko rešitev in pripravljali obe varianti. Pri pripravi jabolčnega čipsa so se trudili: Lara, Mihaela, Dania, Hadi, Max, Lara in Hendi.

V skupini za pripravo gumi bonbonov so se zelo hitro lotili dela, a kar hitro ugotovili, da bo treba recept za pripravo korenito spremeniti. Razlog je bila premajhna čvrstost bonbonov po hlajenju. Na srečo so našli pravo rešitev. Za pripravo bonbonov so bili zadolženi: Tilen, Rene, Tjorven in Dimi.

V skupini za pripravo dokumentacije in pisanje bloga je bilo najbolj mirno, saj niso bili pod pritiskom prihajajoče tržnice. So pa vseskozi spremljali naše delo in ga dokumentirali. Nenehno so bili na preži Mihael, Andy in Pascal.

Zaradi slabega vremena ekipe za gradnjo visoke grede nismo poslali na teren, so pa zato z veseljem priskočili na pomoč ostalim skupinam.

Za nagrado, ker smo bili tako produktivni, smo se odpravili na turnir v mini golfu. Razdelili smo se v štiri skupine po pet igralcev.

Scena mini golfa je predstavljala podvodni svet. Bilo je res fascinantno.

Igra je bila polna smeha in tudi lepih ter nenavadnih potez, ki nam bi jih zavidali tudi najboljši igralci mini golfa.

Pri vračanju v hotel je odrasli del izmenjave pozitivno presenetil napis na vratih ene od pivnic.

Lahko potrdimo, da napis ni lagal.

Četrtek, 23. 11. 2017

Potrebno je bilo nadaljevati s trdim delom. Naši dijaki so prevzeli pobudo v skupinah in delo je brezhibno steklo. Vsaka skupina se je trudila narediti čim več izdelkov za prodajo. To jim je v celoti uspelo. V kuhinji je prijetno dišalo po praženih bučnicah, ki so jih pripravljali v najrazličnejših okusih.

V skupini za čips smo pražili krompir, pastinak, gomoljno zeleno, korenček in rdečo peso.

Jabolčni čips se je čez noč lepo posušil, zato je skupina polna novega elana pripravljala novega.

Vzdušje v ekipi za gumi bonbone se je močno dvignilo, ko so videli, da so na pravi poti do čvrstih bonbonov.

Dokumentacijska skupina pa je lepo polnila blog projekta.

Za nagrado nam je prof. Jakopin spekel kar osem pic, ki so bile tako dobre, da jih je kar prehitro zmanjkalo.

Popoldan smo imeli prosto. Zvečer pa smo se dobili pri Svenu na garažnem kinu. Ogledali smo si risanko Sing (Zapoj).

Tako kot v pravem kinu tudi tu niso manjkale kokice, pijača in za dodatek še pica. Pred predstavo pa smo se navduševali nad starimi avtomobili, ki jih imajo Sven in prijatelji.

Petek, 24. 11. 2017

Skupine zadolžene za prehrambene izdelke so pripravljale še zadnje pakete za tržnico.

Na srečo pa se nas je končno usmililo tudi vreme in na sceno je lahko stopila skupina za gradnjo visoke grede. Na travnik so se odpravili Jakob T., Jakob P., Rene, Gašper in Ivan. Ker naši fantje težko stojijo brez dela, so mimogrede postavili še steber za brajdo,

nato pa so se lotili gradnje. Najprej so označili postavitev grede in izkopali drenažni jarek, nato pa se lotili postavitve stebrov.

Medtem sta Ivan in Rene pripravila deske.

Pri zabijanju desk so pokazali, da ničesar ne prepuščajo naključju, saj so za uravnavanje ravnine uporabili tudi libelo. Ker pa prave libele niso imeli, so uporabili kar libelo na telefonu.

Med delom ni manjkalo dobre volje.

Po opravljenem delu so z nasmeški na obrazih pozirali na novi pridobitvi šole Rissen.

Popoldan smo se skupaj z nemškimi prijatelji odpravili na drsališče, kjer smo uživali na ledu. Nekateri smo prvič stopili na led kot drsalci in ni nam bilo žal.

Spomin na skupno drsanje smo ovekovečili s skupinsko fotografijo.

Sobota, 25. 11. 2017

Nastopil je dan na katerega smo čakali cel teden. Tržnica je bila pred vrati in vse nas je zanimalo ali bodo naši izdelki navdušili obiskovalce. Medtem, ko je večji del dijakov sodeloval pri pripravi stojnice za prodajo, so gradbinci nadaljevali s svojim delom na travniku. Po plasteh so napolnili visoko gredo. Začeli so z vejami, nadaljevali z listjem in končali z zemljo.

Ker jim je delo šlo prehitro od rok, so mimogrede opravili še rez vinske trte.

Ker pa jih je motilo, da trte niso posajene v vrsto, so popravilo tudi to. Seveda pa tudi žice ne smejo manjkati.

Sven je bil tako navdušen nad njimi, da jim je predlagal, da naj ostanejo v Hamburgu, v Slovenijo pa bodo odšli njegovi dijaki.

Tržnica je bila v tem času na vrhuncu.

Prodajo sta v svoje roke vzela kar Lara in Ivan.

Vsi so bili navdušeni nad njunim pristopom, kar se je videlo tudi v blagajni. Prodaja naših izdelkov in peka jabolk v testu

je bila tako uspešna, da smo skupaj zaslužili več kot 600 evrov.

Po zaključku tržnice smo se odločili, da izkoristimo redke sončne žarke, ki smo jih bili deležni v Hamburgu in se ponovno odpravimo na raziskovanje mesta.

Pogled na mesto in pristanišče je bil povsem drugačen, kot ob začetku tedna.

Zato smo se odločili, da se še enkrat odpravimo do cerkve Sv. Mihaela na vrhu katere je razgledna ploščad. Na poti do tja smo se ustavili še ob kipu znamenitega nemškega kanclerja Otta von Bismarcka, ki je res mogočen.

Ko smo prispeli do cerkve nas je sprva šokirala novica, da ne dela dvigalo, ki vozi do razgledne ploščadi. Potem pa smo si rekli, pa mi ja prihajamo izpod Kalvarije in se odpravili peš do vrha. Če smo prav šteli smo pri 453 stopnici stopili na vrh ploščadi. Razgled, ki se nam je prikazal nas ni pustil ravnodušne. Res se je splačalo povzpeti na vrh.

Po sestopu smo se odpravili do jezera Alster, ki je bilo nekdaj zbiralnik pitne vode za Hamburg, zdaj pa je priljubljeno zbirališče domačinov in tujih turistov.

V tem delu mesta nas je navdušila glavna železniška postaja

in predvsem stavba v obliki ladje.

Ko se je stemnilo smo se navduševali nad okrasitvijo mestne hiše in okolice.

Zvečer smo se dobili v kitajski restavraciji na zadnji večerji.

Uradno smo se poslovili od Markusa in dijakov. Sven se nam je v zaključnem govoru zahvalil za vse kar smo naredili v iztekajočem tednu. Kljub temu, da so dijaki nasprotovali, jim je podaril polovico zaslužka iz tržnice. Spremljevalci smo se z lahkoto strinjali s Svenom, da so si s svojim prizadevnim delom to tudi zaslužili.

Nedelja, 26. 11. 2017

Kar prehitro je prišel dan, ko se je bilo potrebno posloviti od Hamburga. Glede na to, da smo imeli polet proti Sloveniji šele v poznih popoldanskih urah, je bilo časa še več kot dovolj. Odločili smo se, da podrobneje raziščemo Altono. Cel teden nam je nudila prenočišče pa je praktično sploh nismo poznali. Sven se nam je prijazno ponudil kot lokalni vodič.

Mimogrede pred sprehodom po Altoni smo ga presenetili s pesmijo Vse najboljše za tvoj rojstni dan in darili, ki smo jih pripravili zanj. Sven je namreč ravno v nedeljo praznoval Abrahama.

Pokazal nam je nekaj najbolj tipičnih predelov in znamenitosti: kip, ki prikazuje boj za prevlado v Altoni,

mestno hišo (nekdanja železniška postaja),

spomenik enega od ustanoviteljev Altone, pristanišče,

ribjo tržnico,…

Ker je vseskozi močno pihalo, pa tudi temperature niso bile najbolj prijazne, smo se odločili pogreti v eni izmed njihovih kavarn. Da ne bo kdo mislil, da je to nekaj samoumevnega. V Altoni je ob nedeljah praktično vse zaprto, še posebej v dopoldanskem času.

Čas je nezadržno hitel in bilo se je potrebno posloviti od našega gostitelja Svena, ki se je celotni teden v celoti razdajal za nas. V imenu vseh: "Sven, hvala za vse. Se vidimo junija." Prav tako se zahvaljujemo Marcusu, Poloni in dijakom iz šole Rissen za ves trud in da ste nam polepšali bivanje v Hamburgu.

Po slovesu je sledil premik z vlakom do letališča, kjer smo spet vsak po svoje preživeli čas do poleta. Nekateri so med prevozi z vlakom, ob čakanju na letalo in med poletom odkrili novo ljubezen, delo z elektronskimi napravami (beri igro Piknik).

Polet proti jugu je hitro minil in že smo ugledali Benetke. Nato pa hop v šolska kombija in nazaj proti Mariboru.

Ob koncu naše skupne poti bi se rad zahvalil mojima sodelavcema Kristini Dolinar Paulič in Dragotu Jakopinu za ves trud, ki sta ga vložila, da je izmenjava uspela. Seveda pa gre zahvala tudi Andyju, Džaniti, Gašperju, Ivanu, Jakobu P., Jakobu T., Lari, Mihaeli, Mihaelu, Reneju, Tilnu in Tjaši, ki ste se izkazali na vseh področjih, tako da spremljevalci nismo imeli težkega dela.

Hvala.

Vtisi udeležencev:

Moj vtis o projektu je zelo pozitiven saj sem si vedno želela iti v Nemčijo in spoznati oz. videti življenje v tujini. Izmenjava mi je bila zelo všeč. Všeč mi je bilo tudi, ko sem se prvič peljala z letalom. Ko smo prišli na letališče v Hamburg so nas učenci in gostitelji zelo pozitivno ter prijetno sprejeli. Najbolj mi je bilo všeč, da so bili vsi prijazni, in da smo se dobro razumeli ter se lahko prijetno pogovarjali. Na ta način sem prišla do številnih odgovorov na vprašanja, ki sem si jih postavljala pred odhodom v Nemčijo. Zelo lep je bil tudi ogled mesta, a žal je bilo malce slabše vreme. Čas smo zelo dobro izkoristili in spoznavali ter preizkušali nove stvari. Spoznali smo nove prijatelje. Če bi lahko, bi bivanje v Nemčiji še podaljšala za en ali dva tedna. Komaj čakam, da pridejo naši prijatelji iz Nemčije k nam v Slovenijo. (Lara Krajnc)

Na začetku sem bila zelo nervozna, kako bo vse to potekalo, ampak ko smo prišli, se je vse lepo izteklo. Všeč mi je bil Hamburg in ljudje so tam drugačni. V šoli smo s sošolci pripravljali različne stvari za sobotno tržnico, ki so jo imeli v šoli (kekse, bučna semena, krompirjev čips,...). Imeli smo se super. (Tjaša Kancler)

Vtisi iz Nemčije so iz moje strani fenomenalni, saj sem videl veliko novega. Spoznal sem nekaj novih prijateljev. Bilo mi je zelo super. Peljal sem se prvič z letalom in bilo je zanimivo. Še kdaj bom obiskal Hamburg. (Rene Klasinc)

Mednarodne izmenjave dijakov so zmeraj nekakršno novo doživetje za dijake, ki gredo v izmenjavo, tako kot je bila pot v Nemčijo nekaj ekskluzivnega za nas. Na sami izmenjavi sem lahko izpopolnil Nemški besedni zaklad in z svojega vidika videl življenje v Nemčiji. Soočili smo se z razmerami na tem področju in videli znamenitosti Hamburga. Izmenjavo priporočam vsem, ki imajo to možnost, saj lahko v odlični družbi izpopolnimo svoj besedni zaklad in pogled na svet. (Ivan Praznik)

Za mednarodno izmenjavo dijakov sem se odločil, ker rad potujem in spoznavam nova mesta, kraje, njihovo kulinariko, kulturo in znamenitosti.

Mednarodne izmenjave dijakov so za dijake vedno zanimive, saj je to odlična priložnost, da spoznaš novo okolje, prijatelje, učiš se tujega jezika navsezadnje pa je tudi odlično izhodišče za prihodnje delo v tujini. Na izmenjavi smo se soočili s pripravo izdelkov in nadaljno prodajo na tržnici, ter spoznali njihov ekonomski standard.

Videli smo tudi nekaj znamenitosti, kot so znameniti tunel pod reko Labo, bili smo na cerkvi Sv. Mihaela, s katere je odličen razgled na velik del Hamburga, videli smo tudi kip ustanovitelja okrožja Altone, v kateri smo tudi prenočevali in spoznali mestno šolo v Rissenu, ter njene dijake s katerimi smo sodelovali pri izvedbi projekta.

Mednarodno izmenjavo dijakov priporočam vsem, ki radi potujete in spoznavate novo okolje. (Jakob Pulko)

Za odhod v Nemčijo sem se odločil, ker rad spoznavam nove ljudi, nove predele sveta, njihovo kulturo, prehrano in običaje. Videli smo tudi nekaj znamenitosti.

Mednarodne izmenjave dijakov so vedno vredne udeležbe, saj so poučne, dobiš nove izkušnje spoznaš nove načine dela, predvsem si deležen vzpodbujanja pri delu. Nekaterih stvari, ki jih morda še ne znaš lahko narediš s skupnimi močmi z drugimi dijaki in se pri tem zabavaš.

Na izmenjavi smo se lotili delanja različnih izdelkov kot so razni čipsi, piškoti, bučna semena v čokoladi itd. Kasneje smo tr izdelke tudi prodajali na šolski tržnici. Nekateri smo se lotili delanja visoke grede, ki nam je tudi zelo dobro uspela.

To izmenjavo bi priporočil vsem, ki si vsaj malo želijo spoznavat svet in druge kulture ter imajo željo po novih izkušnjah in jeziku. (Gašper Skupek)

V Nemčiji mi je bilo zelo všeč. Spoznal sem nove kolege. Skupaj smo opravili zadane naloge. Posebej je name naredilo vtis mesto Hamburg z njegovimi znamenitostmi. Hamburg je zelo veliko mesto z dvema milijonoma prebivalcev. Všeč mi je bila njihova šola, ki je skoraj nova. (Jakob Tomanič)

V Nemčiji sem spoznal nove prijatelje in z njimi obdržal stike. Ko smo se vračali v Slovenijo je bila vsem mojim vrstnikom zelo težko. Naučil sem se bolje sporazumevati v tujem jeziku. (Tilen Žmavc)

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: udeleženci izmenjave