Za nami so tri leta gostovanj na severu Nemčije, v Hamburgu, lahko bi že rekli kar v našem mestu. V tem času smo spoznali veliko ljudi, si ogledali veliko njegovih zanimivosti, se večkrat sprehodili po mestu in vedno odkrili kaj novega in neznanega.

Vse skupaj se je začelo spomladi leta 2017, bilo je v 1. letniku, ko nas je prof. Simon Gračner razveselil z idejo o možnosti Erasmus + izmenjave s Hamburgom. Že slišalo se je fascinantno in odzvalo se nas je kar nekaj dijakov. Ko smo se septembra vrnili v šolo, se je že vedelo, da izmenjava bo, izvajal pa se bo projekt We can bee friendlier to the nature.

Začele so se priprave o tem, kaj in kako bomo delali in na kaj moramo biti pozorni, saj  Hamburg ni le za “odtenek” večji od slovenskih mest (Hamburg ima 1.800.000 prebivalcev).  Čas do prvega potovanja v velemesto, je minil še hitreje kot počitnice. Zjutraj smo se zbrali v šoli in s šolskima kombijema krenili na pot proti letališču v Benetkah. V skupini nas je bilo 13 dijakov in 3 profesorji. Za mnoge je bil to prvi polet z letalom. Vožnja je bila mirna in na letališču v Hamburgu so nas že pričakali naši gostitelji iz Stadtschule Rissen. Teden, ki smo ga preživeli V Hamburhu, je hitro minil. Na šoli smo izdelovali najrazličnejše naravne čipse iz krompirja, korenčka, rdeče pese, pastinaka in gomoljne zelene. Pražili smo bučna semena, pekli kekse, sušili jabolčne krhlje, postavljali visoko gredo in še bi se kaj našlo. Najpomembneje mi je bilo, da smo se povezovali, družili, izmenjavali izkušnje in se učili, ter navezali odlične stike, ki jih ohranjamo še danes. V popoldnevih pa smo spoznavali mesto po dolgem in počez. Zadnji dan pred odhodom smo pripravili herbstmarkt (jesensko prodajo izdelkov), na katerem se predstavijo šolski razredi in prodajajo izdelke, ki so jih pripravili v ta namen. Svoje izdelke smo prodajali tudi mi. Lahko rečem, da je prodaja naših izdelkov zelo dobro potekala.

Teden je minil izjemno hitro in že smo se vračali domov polni zanimivih vtisov. Sledila je povratna izmenjava učencev s Stadtschule Rissen. Pri nas smo izdelovali kamnito gredo, se ukvarjali s čebelami, spoznavali šolsko posestvo, ogledali smo si Bled, ob popoldnevih pa se družili v Mariboru in se še bolj povezali med seboj.

Projekt nas je tako navdušil, da smo se po zaključku prve izmenjave že prijavili na drugo in tako skupaj ustvarjali nadaljevanje projekta. Tokrat smo medse sprejeli nekaj mlajših članov, s katerimi smo začete dejavnosti vodili naprej. Ponovno je prišel november in čas za odhod. V Hamburgu nas je tudi tokrat sprejela nova ekipa gostiteljev, s katerimi smo se prav tako dobro ujeli. Tokrat nam je bilo laže, saj smo že nekoliko poznali mesto. Razdeljeni smo bili na različna delovna področja: nekateri so izdelovali predmete iz lesa, drugi so kuhali in pekli, delali pa smo tudi v njihovem sadovnjaku oziroma vrtu, kjer smo obrezovali sadno drevje, uredili visoko gredo in pokosili travo. Po večerih so nam pripravili  različne dejavnosti: vse od drsanja do minigolfa in vožnje z ladjo po kanalih reke Labe. Teden je zelo hitro minil in morali smo se vrniti. Meseci so se obračali kot listi v knjigi in že je prišla k nam na izmenjavo prisrčna ekipa dijakov. Skupaj smo spoznavali slovensko Primorje in Kras, se ukvarjali s čebelami, pekli žlice iz testa, izdelovali marmelade in sadili medovite rastline. Pred koncem izmenjave smo organizirali tržnico, na kateri smo predstavili svoj projekt in izdelke, ki smo jih skupaj izdelali. Z izmenjavo se je tudi zaključil projekt We can bee friendlier to the nature. Izjemno veliko smo se naučili, srečali smo številne ljudi, utrdili znanje tujih jezikov, navsezadnje pa uživali in obžalovali, če bi to priložnost izpustili.

Ko se neka dejavnost zaključi, se začne nekaj novega, prav tako je bilo v tem primeru. Stadtschule Rissen je vložila predlog za izvajanje novega projekta Erasmus + z našo šolo imenovanega Let it rain! A Solar Powered Irrigation System Built by Students. Projekt je namenjen vsem dijakom šole, predvsem mlajšim, tema pa se nanaša na uporabo sončne energije za črpanje vode, ki je predvidena za namakanje.

Na enem od pogovorov s profesorjem Gračnerjem sva se dotaknila tudi novega projekta. Pokazal sem pripravljenost, da bi pri njem še naprej sodeloval. Nekaj dni kasneje mi je profesor sporočil veselo novico, da se ga lahko udeležim. V Hamburgu sem spoznal že tretjo generacijo dijakov. Tokrat je bilo nekoliko drugače, saj so nas sprejeli dijaki, pri katerih smo potem preživeli ves teden. Meni so bivanje določili pri razredničarki razreda, ki je sodeloval v projektu. Njeni otroci so bili moji vrstniki, zato ni bilo nobenih težav, da smo se odlično ujeli. Izpopolnil sem svoje znanje tujega jezika in spoznal še tiste dele mesta, v katere obiskovalci v glavnem ne zaidejo. Na šoli smo se srečali tudi z dijaki iz prejšnjih izmenjav, ki so bili izjemno veseli, da se ponovno vidimo. Letos je bil poudarek na delovanju sončnih panelov. Preučili smo jih, kako delujejo, izdelali pa smo tudi konstrukcijo, na katero smo jih postavili, da bodo služili svojemu namenu. V tem letu pa izmenjava ni bila posebna le zato, ker smo živeli pri družinah, temveč sem imel tudi možnost, da vidim najsevernejše dele Nemčije. To izkušnjo mi je omogočil eden od nosilcev prvega projekta Sven Sivers, profesor biologije in socialni pedagog.

Profesor živi za naravo, rastline in živali (predvsem čebele). Slovenija ga je tako navdušila, da je prišel v Slovenijo tudi na počitnice. Za nekaj dni je obiskal tudi našo kmetijo na vrhu Pohorja. Bil je izjemno navdušen, povabil me, da pridem še enkrat v Nemčijo in me bo peljal na sever Nemčije (Nordsee), in obljubo je tudi izpolnil. Odpravila sva se čez podeželje do obale Severnega morja. V času najinega obiska je bila ravno oseka, tako da sva hodila po nadmorski višini –5 m (depresija). Zaradi močnega plimovanja in plitvega morja se voda umakne za več kilometrov, kar se dogaja vsakih 6 ur. Bilo je res lepo, nekaj povsem drugačnega in posebnega – vredno ogleda. S tem se je zaključilo tudi naše enotedensko gostovanje v Hamburgu.

Rad bi se zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi teh projektov in izmenjav, ki so izkazale kot izjemen prispevek k izobraževanju in k spoznavanju tujega sveta. Posebna zahvala velja prof. Simonu Gračnerju za ves trud in organizacijo, da so bili ti tedni nekaj tako posebnega in nam bodo za vedno ostali v spominu. HVALA.

Vsakomur, ki ima možnost, da se udeleži izmenjave, svetujem, da o odločitvi ne razmišlja dolgo, ampak se zanjo takoj odloči. Naj vas ne bo strah. Izkoristite možnost, ki se vam nudi z odprtimi rokami.

Ivan Praznik, 4.aKPT