Naše potovanje v čudovit svet narcis se je pričelo v petek 12. 5. 2017 in sicer takoj po končanem pouku.

Z dobro opremljenimi nahrbtniki smo se odpravili na parkirišče za šolo kjer smo počakali na naša spremljevalca, g. prof. Jakopina in ga. prof. Kasenburger. Naša pohodniška ekipa je tako vključno s profesorjema štela 11 članov, zato smo se pred odhodom morali razdeliti, saj v kombiju ne bi bilo dovolj prostora.

Pot do Jesenic je potekala mirno, med vožnjo nas je sicer ujelo slabo vreme oz. rahel dež, a je ta do našega prihoda do doma Pristava že ponehal.

Že takoj po prihodu do doma so nas pričakale prelepe bele narcise nad katerimi smo bili vsi vidno navdušeni. Naš cilj za ta dan je bilo naše prenočišče in sicer koča na Golici, ki je bila od doma Pristava pri katerem smo pustili avtomobile oddaljena približno 3 ure. Med potjo so nas ves čas obdajali travniki posuti z narcisami, kjer je nastalo veliko lepih fotografij.

Seveda pa izlet v gore ne bi bil pravi izlet če ne bi imeli tistega hitro spreminjajočega gorskega vremena, a nam oblačno in vetrovno vreme ob dobri volji ni moglo do živega.

V koči na Golici so nas pričakali prijazni gostitelji, ki so nas postregli z dobrim, toplim planinskim čajem in okusnim ričetom ter štruklji.

Dan se je bližal koncu mi pa smo ob dobri volji odigrali tudi nekaj iger s kartami in se ob tem do dobra nasmejali. Tako smo se okoli 22.00 ure odpravili v zgornje prostore koče, kjer so se nahajala udobna skupinska ležišča, in ob zvoku dežnih kapljic vsi potonili v prijeten spanec.

Naslednji dan se je pričel s toplim čajem in dobrim zajtrkom, polni moči smo se tako podali na 7 urni pohod in moram povedati, da sem se na tem pohodu naučila, da so planine polne optičnih prevar, saj če se ti zdi da je cilj oz. hrib na katerega si namenjen še tako blizu je to v bistvu le iluzija, a nič zato, razgled na koncu je vedno vreden vsake boleče mišice.

Na vrhu Golice (1835m), smo imeli čudovit razgled na avstrijsko Vrbsko jezero in Celovec na eni

in Julijske ter Kamniško-Savinjske Alpe na drugi strani.

Pot navzdol je mimo Planine pod Golico in Stola potekala veliko lažje kot vsi ti vzponi,

pa vendar smo slutili, da nas ob vseh teh spustih čaka tudi vzpon, in res je bilo tako. Naš zadnji vzpon je bil do Črnega vrha, od katerega sta nas ločili še slabi 2 uri hoje.

Na naši poti skozi gozdove proti cilju pa sta nam srečno pot zaželela tudi dva prijatelja.

Izlet je potekal čudovito, vsi ti prekrasni razgledi na gorovja in narcise bodo vsem nam ostali v lepem spominu.

Vas zanima kako smo se imeli na poti? Če vas, samo kliknite na povezavo in uživajte z nami.

GOLICA (film)

Zapisala: Eva Glunec, 3.d

Fotografije: Člani Planinskega krožka Špelca trtna uš