V torek, 18. oktobra smo se dijaki iz 2. a, 3. a in 4. a smer naravovarstveni tehnik zbrali na Račjem dvoru ter se odpravili iz deževnega Maribora proti Prekmurju.

Naša prva destinacija je bil Otok ljubezni v vasi Ižakovci. Gre za naravni otok, ki ga je skozi stoletja ustvarila reka Mura. Danes pa je otok zaradi svoje neokrnjene narave ter ohranjanja kulturne dediščine ter starih običajev büjrašev in mlinarjev priljubljena turistična atrakcija.

Na otoku nas je sprejel gospod, ki nam je v brežni hiši najprej predstavil zgodovinske značilnosti območja,na katerem se danes nahaja Občina Beltinci. Zelo zanimiva je tudi zgodba, kako je otok sploh dobil svoje ime. Gre za ljubezensko zgodbo med beltinško grofico in preprostim vaškim fantom, ki pa se je nesrečno končala. Po njuni ljubezni je otok tudi dobil svoje ime.

Po uvodnem delu je sledil ogled kratkega filma, ki je prikazoval življenje in delo büjrašev v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Kdo pa so sploh bili büjraši? To so bili ljudje, ki so živeli neposredno ob divji reki Muri, se z njo spopadali ter jo sčasoma zabüjrili. Tako se je tudi razvil poklic büjraša. Ob ogledu filma smo spoznali celoten proces krotenja reke, od nošenja pauš pa do vožnje po reki s posebej oblikovanimi čolni. V brežni hiši je na ogled tudi razstava "Büjraštvo na reki Muri". Razstavljeni so različni predmeti, večinoma leseno orodje, kot so koli ter sekire, ki so jih büjraši uporabljali pri svojem delu.

Deževnemu vremenu navkljub smo se odpravili do broda, s katerim smo se zapeljali po reki Muri. Za Muro je bil včasih značilen širok rečni tok, s številnimi vijugami, rečnimi mrtvicami in prodišči. Danes je večji del reke speljan v stalno strugo, vendar Mura še vedno predstavlja edinstven življenjski prostor za mnoge rastlinske ter živalske vrste. Brod v Ižakovcih predstavlja enega od samo štirih preostalih brodov, ki še vozijo po reki Muri. Brod v Ižakovcih lahko uporabljajo skozi vse leto, pogoj je le primerna višina reke ter da reka ni preveč razburkana. Brodovi se pa po reki premikajo s pomočjo rečnega toka.

Po vožnji z brodom je sledil ogled tkalnice, kjer smo lahko videli kako so ženske v preteklosti predelovale lan, kaj so potrebovale ter na kakšen način so predle in tkale.

Preden smo se poslovili od Otoka ljubezni je sledil še ogled plavajočega mlina na Muri. Mlin je bil izdelan leta 1999, je v celoti iz lesa ter skupaj z mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih (kumpih). Mlin z svojim načinom delovanjem spada k obnovljivim virom energije, omogoča pridelavo domače moke ter predstavlja ostanek tamkajšnje kulturne dediščine.

Iz Ižakovcev smo se odpravili proti Lendavi, kjer nas je čakal ogled muzejske zbirke gradu. Lendavski grad je bil prvič omenjen leta 1192, današnjo podobo pa je dobil v 18. stoletju. V prostorih lendavskega gradu se od leta 1973 nahaja ustanova Galerija-Muzej Lendava, ki zbira, hrani, preučuje in promovira kulturno dediščino občine Lendava ter pomurskih Madžarov. Po ogledu kratkega filma o zgodovini Lendave, njenih prebivalcih ter umetniškem ustvarjanju v Dolnji – Lendavi nas je sprejela zelo prijazna vodička, ki nam je obljubila čim bolj zanimiv ogled muzejskih zbirk ter likovne razstave.

V muzejski zbirki je na ogled stalna arheološka, zgodovinska in etnološka razstava ter spominski sobi lendavskega kiparja Györgya Zale ter grafika Štefana Galiča. Stalna razstava v lendavskem gradu je razdeljena na sedem tematskih sklopov.

Arheološka razstava: Oloris, zgodovinska razstava: Grad na preži

Etnološka zbirka: Kultura hetiškega ljudskega tekstila, lapidarij in sakralna dediščina Lendave in okolice, spominska soba Györgya Zale

Spominska soba Štefana Galiča, s sklopu te sobe je na ogled tudi umetnikova zbirka metuljev, od katerih so eni res čudoviti.

Zbirka zemljevidov, zbirka Male plastike v bronu. Zbirka je nastala v okviru Mednarodnih likovnih kolonij Lendava.

Kot zadnjo smo si pogledali še zelo moderno likovno razstavo dveh umetnikov iz 20. stoletja, ki sta se odločila določena sporočila predati na povsem nov način.

Iz Lendave smo se nato odpravili proti zadnji točki našega dneva, to je bilo naselje Stara gora v občini Sveti Jurij ob Ščavnici.

Sprejel nas je nasmejan gospod, ki je za začetek povedal, da tukaj ne živi več veliko ljudi, se pa zato vsi trudijo biti čim bolj prijazni in veseli. Vasica pa je kljub temu, da je majhna še vedno zanimiva za različne obiskovalce.

Razdelili smo se v dve skupini in tako je prva skupina najprej odšla na ogled Mlina na veter, po katerem je vasica tudi najbolj poznana.

Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici je tisto, ki skrbi za ohranjanje krajevne dediščine in oni so bili tisti, ki so dali pobudo za obnovo mlina na veter. Mlin, ki smo si ga ogledali je kopija Becovega mlina, še zadnjega delujočega mlina na veter v Sloveniji. Obstajalo je nekaj sto mlinov na veter, danes pa stoji le še ta obnovljeni mlin na Stari gori. V mlinu se nahaja mlinska naprava z dvema mlinskima kamnoma, ki ju poganja vetrnica. Še danes lahko meljejo moko, ampak seveda bolj v turistične namene kot za profit. Na vrhu mlina , tik pod skodlasto streho se nahaja še pogonski del mlina z vetrnico, ki je vrtljiv, saj se vetrnica vedno usmerja v smer pihanja vetra.

Sledil je ogled etnološkega muzeja kmečkega in obrtniškega orodja,ki so ga uredili v nekdanji šoli. Danes muzej obsega že več kot 1000 kosov.

Takoj pri vhodu v muzej smo se srečali z vozom, ki so ga pred 100 leti uporabljali za praktično vse.

Videli smo tudi žrmlje,

stare kmetijske pripomočke, kot so plug, brana,

kosa, vejalnik, napravo za ločevanje zrnja, različna rešeta,

obrtniško orodje,

gospodinjske pripomočke,

prvo računalo - abakus

ter kose pohištva iz kmečkih hiš tistega časa, kot so miza s skledo iz katere so jedli vsi družinski člani, star predalnik, ki je hkrati služil tudi kot postelja…

Preostal nam je le še ogled baročne cerkve Sv. Duha, ki ima glede na velikost cerkve kar 45 m visok zvonik.

Notranjost cerkve je v baročnem stilu, v cerkvi pa se nahajajo tudi druge najstarejše orgle v Sloveniji.

Kljub temu, da nam je vreme pokvarilo del izleta smo se vseeno zadovoljni odpravili nazaj proti domu.

Zapisala: Vanesa Korže, 4. A NT

Fotografije: Simon Gračner