V sredo, 20. 9. 2016 smo se z dijaki prvega letnika programa veterinarski tehnik odpravili na potepanje po našem prelepem Krasu. Naša prva postojanka je bila kraška planota Vremščica. Nanjo smo se odpravili kar peš in med potjo spoznavali kraške pojave. Na vrhu nas je pričakala diplomantka Biotehniške fakultete in nam predstavila delovanje Centra za sonaravno rekultiviranje.

Center za sonaravno rekultiviranje (CSR) Vremščica je bil ustanovljen leta 2000 na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na enoti se izvajajo aktivnosti v sklopu izobraževanja in raziskovanja, center pa je poznan tudi po ekološki proizvodnjiovčjega mleka in sira.  Planoto prekrivajo travniki in pašniki, ki se razprostirajo na višini 800-1000 m nad morjem. Center obsega 386 ha površine, kamor sodi tudi 110 ha travnikov, kjer vsako leto pridobijo okoli 160 ton sena za zimsko krmljenje ovac. Poglavitni razlog za ureditev centra na hribovitem kraškem območju je bil, da se s pomočjo sistemov za sonaravno rekultiviranje in revitalizacijo, kjer se uporabi živali kot orodje, poišče najbolj ustrezna rešitev za ohranitev tega zelo občutljivega kraškega okolja. V centru imajo 440 ovac in 22 ovnov slovenske avtohtone pasme Istrska pramenka, manjše število prašičev prav tako slovenske avtohtone Krško-poljske pasme.

Po prijetnem sprehodu do avtobusa smo krenili do enega najbolj slikovitih in najstarejših naselij na Krasu - Štanjela. Štanjel je slikovito kraško naselje v Občini Komen. Je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. V njem smo si ogledali grad in cerkev Sv. Danijela, kamniti vodnjak, Kraško hišo in Ferrarijev vrt.

Od Štanjela nas je pot vodila do Lipice. V njej smo si ogledali predstavo klasične šole jahanja. Najprej so štirje mladi žrebci s svojimi jahači prikazali različne dresurne elemente. Za njimi je sledil prikaz dresure na dolgih vajetih. Kočijaž se je po pokriti jahalnici zapeljal z elegantno vprego dveh lipicancev, dame so jahale v damskem sedlu, najbolj nadarjeni žrebci pa so izvajali elemente šole nad zemljo.

Polni vtisov smo se po končani predstavi z vodičem odpravili še na ogled Kobilarne. Spoznali smo lipicanske kobile z žrebeti, žrebce, njihove posebnosti, zgodovino pasme. Izvedeli smo, da je lipicanec pozno zrela in dolgoživa pasma konj, da mu je kamen Krasa in kraška burja izoblikovala trda kopita in izklesala prelepo postavo. Lipicanec je paradni konj, primeren za vprego in dresuro. Lipicanci so črna žrebeta, ki zaradi genetske mutacije prezgodaj osivijo in ko odrastejo postanejo beli. Obstajajo tudi izjeme – rjavi in črni lipicanci, ki so posebnost pasme.

Polni novih spoznanj smo iz Lipice odjezdili proti domu - žal ne na konju!

Zapisala: Kristina Dolinar Paulič, dr. vet. med.

Fotografije: Kristina Dolinar Paulič, dr. vet. med.