V sredo 18. 5. 2016 smo se odpravili na nagradno ekskurzijo, ki smo si jo prislužili v okviru projekta Hrana ni za tjavendan. Ker ni bilo pretirane gneče smo se brez težav »spakirali« v šolski kombi in se odpravili proti prvemu cilju dneva.

Na dvorcu Trebnik

nas je pričakala zeliščarka Mihaela, ki nas je prijazno sprejela in nas popeljala do zeliščnega vrta.

Na vrtu nas je čakalo presenečenje, saj se je zeliščarki Mihaeli pridružila kuharica Bronhilda, ki je bila prva kuharica na dvorcu Trebnik in to daljnega leta 1364.

Na zelo simpatičen in humoren način sta nam predstavili zelišča, ki jih gojijo na vrtu. Ga. Bronhilda je predstavila uporabo zelišč v kuhinji, ga. Mihaela pa v zdravilne namene.

Tako smo spoznali uporabo origana, rabarbare, peteršilja, gabeza, poprove mete, ameriškega slamnika, melise, materine dušice, vinske rutice, drobnjaka, ognjiča, kamilice in pegastega badlja.

Še posebej se nam je vtisnila v spomin uporaba vinske rutice, ki jo Bronhilda z veseljem uporablja za odpravljanje glavobola. Žal pa je Bronhilda preslišala, da je dovolj tri kapljice tega zdravila in namesto tega popije tri »štamprle«, zato se ji glavobol naslednje jutro čudežno vrne.

Po ogledu vrta smo se odpravili še v dvorec, kjer so nam predstavili nekaj krem in olj, ki jih pripravljajo iz ekološko pridelanih zdravilnih zelišč. Za konec smo lahko poskusili odličen zeliščni čaj, sušene jabolčne krhlje in jabolčni čips.

Polni pozitivnih vtisov smo se odpravili do vasice Vitanje, ki je postalo svetovno znano po odprtju objekta KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij).

Kot nam je dejal vodič Izidor Fijavž je objekt namenjen kulturalizaciji vesolja in kompozitu umetnosti in znanosti. Da boste lažje razumeli kaj to pomeni, se boste morali odpraviti kar v KSEVT. Težko je z besedami predstaviti pomen in mogočnost objekta ter razstav v njem. Spoznali boste življenjsko pot Hermana Potočnika Noordunga, ki je bil slovenski raketni inženir, častnik, pionir kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij.

Njegova knjiga Problem vožnje po vesolju – Raketni motor je še 88 let po izidu »biblija« za vse astronavte in ljudi, ki so kakorkoli povezani z vesoljsko tehnologijo.

Potočnik je v knjigi opisal načrt za bivanje človeka v vesolju, ki ga je poimenoval Bivalno kolo. Izdelal je načrt vesoljske postaje s posadko. Vesoljska postaja bi bila sestavljena iz treh delov. Bivalno kolo bi imelo premer 50 metrov, vrtelo bi se okoli svoje osi, da bi se lahko v bivalnem delu kolesa ustvarila umetna težnost. V njem bi bile zasebne kabine, laboratoriji, delavnice, kuhinja in kopalnice. Predviden je bil tudi jašek za dvigalo in dvoje stopnišč, ki vodijo do zračne zapore. Dejansko je naredil načrt sodobne rakete, zato ni nič nenavadnega, da je knjiga zelo aktualna še danes.

Ogledali smo si razstavo pionirjev poletov v vesolje (Ciolkovski, Oberth, von Braun).

Posebej zanimiva je nova pridobitev centra, razstava Objektivi, ki predstavlja originalne filmske in fotografske kamere, ki so jih kozmonavti uporabljali v zadnjih petdesetih letih v vesolju.

Prav tako so fascinantne fotografije Zemlje iz Mednarodne vesoljske postaje Mir.

Ugotovili smo, da je planet Zemlja v vesolju le drobna pikica velikosti enega piksla.

Spoznali smo delo svetovno priznanega znanstvenika slovenskega rodu dr. Antona Mavretiča, ki je sodeloval v projektu Voyager 1 in 2 (ameriška vesoljska sonda).

Voyager je bil izstreljen leta 1977 in še vedno deluje. Trenutno je od Zemlje oddaljena več kot 19.000.000.000 km.

Za konec smo si ogledali še okrogle steklene pisarne, ki so me spominjale na komore za teleportiranje iz znanstveno-fantastičnih filmov.

Po ogledu je sledila delavnica na kateri so dijaki in prof. Slivnjak Ramuta izdelovali avtomobile na zračni pogon, v bistvu je sistem podoben raketnemu pogonu. Že ob začetku delavnice so dijaki izvedeli, da bo na koncu sledilo tekmovanje avtomobilov na Mlečni cesti (Rimska cesta), zato so se vsi resno lotili dela. Zanimivo je bilo opazovati nastajanje prototipov in njihovo testiranje pred pomembnim tekmovanjem.

In nastopil je veliki trenutek. Konstruktorji so se postavili pred startno črto,

zajeli sapo,

pihnili

in spustili avtomobila.

Avtomobil izpod rok konstruktoric Manje, Marije in Eve je po vratolomni vožnji izpustil dušo na Marsu.

Pravi podvig pa je uspel avtomobilu konstruktorja Franca, ki je uspel priti do Urana in le malo je manjkalo, da bi dosegel zadnji planet v našem osončju Neptun.

Čestitke vsem konstruktorjem.

Z zanimanjem smo si ogledali še hrano, ki jo uporabljajo astronavti med svojimi poleti v vesolje. Njivo jedilnik je zelo podoben našemu, le da vsa hrana prilagojena prehranjevanju v “lebdečem” stanju. Tako si radi privoščijo kruh, krekerje, zelenjavno juho, čaj, suho sadje,

ne manjkajo pa niti konzerve v katerih so med drugim testenine v mesni omaki, losos v sladko kisli omaki in celo kaviar.

Za konec nagradne ekskurzije pa smo se odpravili v Mini ZOO Polegek v Slovenskih Konjicah. Že na vhodu nas je pričakal majhen kozliček, ki je bil naš spremljevalec skozi cel živalski vrt.

Že ob prvem prebivalcu Mini ZOO-ja smo se raznežili, saj smo lahko od blizu opazovali malega kengerujčka, ki je kukal iz materine vreče.

Na sprehodu po vrtu smo lahko krmili različne živali od koz, indijskega goveda do alpake, ki je lepo vzgojena in nam ni pljunila v obraz.

Prava atrakcija je Belonosa zamorska mačka, ki se je nastavljala Mariji, da jo je “čohljala” v najrazličnejših pozah.

Veliko bolj leno je deloval krokodil, ki se je nastavljal sončnim žarkom.

Na sprehodu zagotovo ne moreš spregledati papigo aro in kakaduja, ki sta še posebej vesela punc, tako da je moral biti Franc zelo previden.

Za finale ekskurzije pa sva se s Francem ojunačila in se spustila po jekleni vrvi. Ugotovila sva, da bi lahko bila hitrost nekoliko višja, a nič zato, užitek pa je le bil.

Nagradna ekskurzija je bila zelo poučna, zato vam priporočam, da se s svojimi družinami odpravite na podoben izlet. Ne bo vam žal.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner, Helena Slivnjak Ramuta