Si se kdaj postavil/-a v vlogo begunca ali migranta? Ali veš, kakšna je pomenska razlika med obema pojmoma? Če si na vprašanje odgovoril/-a z NE, si vzemi nekaj minut časa in preberi naslednji zapis, morda se lahko prav s tem rešiš svojega ozkega pogleda na to problematiko in tudi tistega, ki ga predstavljajo mediji. 

V ponedeljek, 11. 4. 2016, smo dijaki 4.b-oddelka sodelovali v delavnici z naslovom Okoljske migracije. Skupaj z organizatorji smo se vživljali v vlogo migrantov in beguncev. 

V uvodu v naše skupno druženje smo se najprej predstavili in vsak od nas je moral povedati, ali pozna koga, ki je migrant ali begunec. Kmalu smo ugotovili, da nam tematika sploh ni tako tuja, kot smo sprva mislili, saj je imel vsak od nas sorodnika, znanca ali prijatelja, ki se je nekoč znašel v vlogi migranta ali begunca ali pa morda celo ugotovil, da je na neki način migrant tudi sam. 

V čem je razlika med migranti in begunci? Migrant je tisti, ki se dnevno, tedensko ali letno seli predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Nekateri od teh se odselijo in se nikoli več ne vrnejo tja, od koder so bežali. Begunec pa je tisti, ki beži pred nevarnostmi, ki jih prinašajo vojne, naravne katastrofe in drugo. 

Ko smo usvojili pomen osnovnih pojmov: begunec, migrant, asimilacija, integracija, azil in druge, smo šele lahko začeli z delavnico.

Animatorji so nam prebrali nekaj trditev in pri vsaki se je bilo treba odločiti, ali se z njo strinjaš ali ne: v trenutku se je razkrilo, kako različna so naša mnenja in kako nam mnenje o tej problematiki oblikujejo predvsem mediji.

V delavnici smo razpravljali tudi o tipičnih slovenskih priimkih, kot so Novak, Horvat, Kranjc in Lah, ki so pomensko vezani na to, od kod so nekoč ti ljudje prihajali. (Npr. priimek Novak izhaja iz besede nov v pomenu novinec, tako so ponekod poimenovali migrante, ki so se priselili na naše ozemlje.)

Sledila je igra različnih vlog. Vsakdo se je moral vživeti v tisto, ki nam je bila dodeljena, ne da bi jo razkril pred drugimi. Postavili smo se v vrsto. Animatorka nas je sočila z različnimi izzivi(npr. Kot oseba se lahko gibljem svobodno. Vsak dan imam na voljo pitno vodo. Večkrat letno si lahko privoščim počitnice. Imam svobodo govora. Sem sit. Svoj prosti čas izkoristim kakor želim. itd.), o katerih je bilo potrebno presoditi, ali jih lahko sprejmeš in potem stopiš korak naprej.

Po končanem igranju vlog smo opazili, da je med nami nastal kar precejšen razmik, na katerega nismo bili posebej pozorni. Ko smo razkrili vlogo igrane osebe, smo ugotovili, da smo mi ostali v prvih vrsti, v zadnjih pa v glavnem otroci in delavci iz vojnih območij. Menim, da se je v tem trenutku vsakdo soočil najprej s seboj in razmislil o tem, da pa vseeno ne živimo tako slabo in da so na svetu tudi ljudje, ki bi storili vse, da bi se lahko rešili pred stisko in bedo, v katero so bili potisnjeni ne po svoji volji, ampak zaradi vojne.

Nato je sledila še zadnja igra. Posedli smo se v krog in prevzeti smo morali vlogo begunca. Tema poplave: naš dom bo čez en teden poplavljen. Opoldne smo prejeli telefonski klic, da ima prijatelj še dve prosti mesti, preden bo zapustil poplavljeno območje. Prostora pa ima le za nahrbtnik in na voljo le en sam telefonski klic. Prosi lahko prijatelja ali sorodnika, da popazi na njegove stvari in hišo. Prijatelj, ki nam je ponudil prosto mesto, nam bo posodil 3000 evrov.

Naloga je zahtevala, da se odločimo, koga in kaj bomo vzeli s seboj, koga bomo poklicali po telefonu in v kateri državi si bomo poiskali začasen ali morda tudi stalen dom. Upoštevati smo morali, da skoraj polovica držav ni dolžna poskrbeti za tiste begunce, ki jim grozi naravna katastrofa, tudi če je s tem ogroženo njegovo življenje. Odločitve so bile zelo težke, predvsem za tiste, pri katerih njihova družina šteje več kot tri člane. Ko smo izbrali državo, v kateri si želimo vsaj za nekaj časa urediti bivanje, je bilo potrebno napisati prošnjo, v kateri smo morali navesti, zakaj smo ravno mi tisti, ki naj bi jim ponudili dom in zaščito. Od nekaj tisoč prosilcev, pa naj bi jih sprejeli samo nekaj. S tem smo dobili dovolj snovi za razmišljanje, kaj bi storili in kam bi se naj podali. Odgovora, ali so nas sprejeli ali ne, nismo nikoli prejeli. Nas pa je igra spodbudila, da smo začeli razmišljati o tem, da problem ni enostavno rešljiv.

Za zaključek našega druženja so nam pripravili srečanje z enim od beguncev. Priliko smo imeli, da smo se lahko srečali z Faysalom Hashio Warsameo, ki je pred osmimi leti zaradi vojne zbežal iz Somalije in danes živi v Sloveniji. Iz prve roke smo lahko zvedeli o razmerah za življenje v Somaliji, njegovi poti in zakaj je za novo domovanje izbral Slovenijo.
S tem smo zaključili z delavnico, bogatejši po smo bili za izkušnjo, da pogosto brezglavo hitimo, da gledamo na svet s preveč ozkega gledišča in da si moramo o problematiki ustvariti lastno mnenje in ne nasedati samo medijem.

Napisali: Jerneja Kuzma in Urška Ričko

Fotografije: Društvo Humanitas