Dijaki iz šole Lycee agricole Marie Durand de Nimes – Rodilhan (Francija) so od 21. 9. do 16. 10. 2015 na Biotehniški šoli Maribor, v okviru programa Erasmus +, na praktičnem usposabljanju na področju vinogradništva in vinarstva.

Kdor hoče izvedeti več o Francoski šoli, jo najde na http://www.epl.nimes.educagri.fr

Svoje izkušnje izpopolnjujejo v glavnem na šolskem posestvu, ko imajo naši dijaki praktični pouk, ali pod vodstvom g. Franca Perka.

V letošnjem letu pa je prof. Podjavoršek, ki je hkrati pobudnik in organizator tega usposabljanja, vpeljal določeno novost. To je sodelovanje s kletjo Marof, kjer ti dijaki dopolnjujejo znanje še z njihovimi izkušnjami.

V prostem času in čez vikend so se seznanili z lepotami naše dežele. Priložnostno so se udeležili nekaj ekskurzij z dijaki naše šole.

Mislim, da jim je delo in bivanje pri nas hitro minilo, saj jesenski čas po strokovni plati zelo pester in zahteven, prosti čas pa je bil prav tako poln dogodkov.

Andrej Podjavoršek

Andrej Kostrevc

Katere lepote Slovenije so si ogledali, si lahko preberete v spodnjem zapisu.

Dijakom iz Francije smo želeli predstaviti majhen del naše dežele, zato smo se dve soboti odpravili po Sloveniji.

Sobota, 26. 9. 2015

Ura je 8.00. Šolski kombi ustavim pred Dijaškim domom Maribor. Francozi me že pričakujejo. Zaželimo si dobro jutro in poskačemo v avto. Moja francoščina je sestavljena le iz nekaj besed, zato sem natovorjena z francosko – slovenskim in slovensko – francoskim slovarjem. Vendar pogovor steče v angleščini. Sledi prvo opozorilo. V Sloveniji moramo biti med vožjo pripasani, ker bomo drugače morali izprazniti denarnice v korist policistom. Opozorilo se je na poti večkrat slišalo. Ker je še rana ura (seveda za dijake), pogovor teče bolj umirjeno.

Moja prva naloga je bila napolniti njihove prazne trebuščke. Za zajtrk mora biti nekaj posebnega. Odločim se, da se ustavimo na Trojanah, kjer jih povabim na krofe in kavico. Njihove oči postanejo velike in presenečene, ko zagledajo krofe. Tako velikih pa še niso videli in tudi odličnega okusa so.

Ko smo se okrepčali, se napotimo proti Ljubljani. Med potjo so deležni informacij o krajih, pokrajinah, običajih skozi katere se vozimo. V Ljubljani zavijemo proti Gorenjski. Blizu Radovljice zapustimo avtocesto in se držimo smeri proti Bledu. Sredi Blejskega jezera zagledamo otok s cerkvico in jim predlagam, da je to idealni kraj za njihove poroke. Vožnjo nadaljujemo proti Bohinju. Spremlja nas Transalpina (železniška proga med Češko in Trstom). Končni odsek te proge med Jesenicami in Trstom se imenuje Bohinjska proga. Prvič je vlak zapeljal po njej 1. 3. 1905, 19. 6. 1906 pa so jo izročili prometu.

Ko zagledamo Bohinjsko jezero, smo blizu našega končnega cilja.

Nad vožnjo ob našem največjem naravnem jezeru (samo poleti) so navdušeni. V kraju Ukanc parkiramo avto in se sprehodimo do postaje gondole. Kupimo karte in v nekaterih očeh vidim malo strahu. Odprejo se vrata gondole, pohitimo in zasedemo mesta ob oknu. Gondola se začne dvigovati in odpira se nam čudovit pogled na jezero. Ob prehodu čez nosilni steber, se v gondoli zasliši oh, au ipd. Gondola se ustavi, izstopimo in kaj mislite da sledi? Brez selfijev seveda ne gre. Presenečenj še ni konec. Preizkusimo še tretje prevozno sredstvo – štirisedežnico in povzpnemo se na Orlove glave, na nadmorsko višino 1682 m. Povzpnemo se na manjšo vzpetino, na kateri se nahaja zvonček želja, ki po pripovedovanju izpolni vsako željo. Tudi dijaki so pozvonili. Ali so se želje uresničile? Odgovora ne poznam. Sledil je sprehod po Voglu, kjer smo se sprehajali po neokrnjeni naravi, med ovcami in občudovali naše gore, med njimi tudi Triglav.

Vrnemo se v dolino. Najprej sledi okrepčitev s toplim čajem. Sprehodimo se preko kamnitega mostu in si ogledamo cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je stara več kot 700 let in se v njej nahaja ena izmed najstarejših fresk na Slovenskem.

Ko se vračamo čez kamniti most, so dijaki navdušeni nad čistostjo Save Bohinjke. Ob povratku proti avtu se ustavimo ob zlatorogu in seveda spet selfiji.

Ura je že 16.30 in čas za kosilo. Ustavimo se v gostilni v Radovljici. Moja želja je, da bi si dijaki naročili slovenske tradicionalne jedi. Poizkus je spodletel. Sledi naročilo -pica. Pa vseeno dober tek. Slovarji se niso samo peljali na izlet, ampak smo jih uporabili pri izbiranju hrane. Potrebni so bili pri prevodu besed npr. radič, pršut, šalotka.

Lakota nas več ne preganja in polni vtisov se odpeljemo proti Mariboru. Pot do Maribora je bila za dijake kratka, saj so večji del poti prespali. Le o čem so sanjali? Mogoče tudi o lepotah Slovenije.

Sobota, 3. 10. 2015

Pri načrtovanju našega drugega srečanja je imelo pomembno vlogo vreme. Bi se podali na obalo? Ne, vremenska napoved je bila dež. Zato smo se odločili obiskati Ljubljano.

Srečanje spet ob 8.00 uri pred dijaškim domom. Razlika od zadnjič, dijaki so zamujali pet minut, njihove oči so bile komaj odprte. Razlog, dijaki so spoznavali nočno življenje v Mariboru in zato so spali samo štiri ure.

Kot ritual sledi najprej zajtrk. Kam? Prekršila sem pravilo tipično slovensko. Na njihovo veselje sem jih povabila na tipični ameriški zajtrk v McDonalds (tega v Franciji ne poznajo).

Pot do Ljubljane je potekala v tišini, saj so si dijaki privoščili še malo spanja. Po poti nas je spremljal dež. Avto smo parkirali pred Kolosejem v BTC. V center mesta smo se odpeljali z avtobusom. Dež je ponehal. Izstopili smo v bližini parlamenta. Sprehodili smo se do Trga revolucije in si ogledali parlament.

Pot nas je vodila do Kongresnega trga, kjer je sledilo presenečenje. Na trgu je bilo postavljeno dvigalo, ki je dvigovalo ploščat z ljudmi, ki so sedeli za mizami in uživali ob hrano 45 m visoko nad trgom. Prireditev se je imenovala Dinner in the sky. Pozneje smo izvedeli, da je prireditev potekala v okviru oddaje Gostilna išče šefa.

Ko smo prispeli na Prešernov trg, so se dijaki fotografirali ob Prešernovem spomeniku. Seveda tudi ta dan brez selfijev ni šlo. Preko Tromostovja smo se napotili do tržnice.

Dijaki so si kupili pečene kostanje. Umaknili smo se na Mesarski most, kjer so jih pojedli in zraven so občudovali klučavnice. Ugotovili smo, da tudi v Franciji zaljubljenci obešajo ključavnice na most. Simbol Ljubljane je zmaj, zato smo se odpavili do Zmajskega mostu.

Ker so bili dijaki utrujeni od naporne noči, smo se z vzpenjačo povzpeli na Ljubljanski grad.

Spoznali so zgodovino Ljubljane in iz gradu se je odpiral čudovit pogled na mesto in bližnjo okolico. Z višine so spoznali znamenitosti, ki smo jih pozneje obiskali.

Vrnili smo se tudi z vzpenjačo. Dijaki so se sprehodili med stojnicami in si kupili tudi spominke. Prva postaja je bila ljubljanska katedrala. Ob Robbovem vodnjaku in pred mestno hišo smo se ustavili za nekaj minut in si ogledali nastop skupine plesalcev. Ob sprehodu ob Ljubljanici smo si predstavljali, da se po njej vozimo z ladjicami, ki smo jih videli.

Vrnili smo se na Kongresni trg, si ogledali rektorat Univerze v Ljubljani. Ura je bila 14.00 in čas kosila. Na poti do restavracije smo se sprehodili mimo NUK-a.

Po kosilu se je vreme izboljšalo, celo sonce nas je pozdravilo. Odpravili smo se mimo stavbe predsednika države in vlade in mimo Mladike. Zastave ob zgradbah so nam sporočale, da se sprehajamo mimo avstrijskega, ameriškega in ruskega veleposlaništva. Na poti v park Tivoli je stal tudi Cankarjev dom.

V parku Tivoli smo si ogledali na Jakopičevem sprehajališču fotografije velikega formata. Občudovali smo grad Tivoli in se usmerili proti ribniku. Dijaki so naredili selfije ob kipu dečka s piščalko.

Ker tudi v Sloveniji živijo prebivalci različnih veroizpovedi, nas je naša pot vodila mimo pravoslavne cerkve.

Na naši poti so dijaki videli Narodno galerijo, SNG Opera in balet Ljubljana.

Končno smo se ustavili ob Nebotičniku. Dvigalo nas je zapeljajo v zadnje nadstropje. Izstopili smo in se napotili na terasu. Na terasi nas je pričakalo sonce in iz torbic smo morali izvleči sončna očala in ob kavici, soku in vroči čokoladi smo občudovali Ljubljano.

Urni kazalci so se neusmiljeno pomikali proti 17.00 uri. Z avtobusom smo se vrnili v BTC. V skupini smo bile tri ženske, kar pomeni, da brez obiska nakupovalnega centra ni šlo. Sledi presenečenje. Ženske nismo ničesar kupile, moški del ekipe pa je zapravil denar z nakupovanjem.

Z vrečkami in utrujeni smo se vrnili proti avtomobilu. Začela se je pot dolga 120 km proti Mariboru. Dijaki so tudi pot nazaj izkoristili za nekaj minut spanja, saj je bila pred njimi še dolga sobotna noč. Upam, da so uživali tako čez dan z menoj kot ponoči s svojimi vrstniki iz Slovenije.

Ker je bilo naše zadnje srečanje, jim na koncu še samo zaželim BON VOYAGE.

Bogdana Vratanar, prof.