Tudi ob začetku letošnjega šolskega leta smo se odpravili na nagradno ekskurzijo za dijake. Letošnja destinacija je bila Bela krajina. Za večino kar nekoliko preveč oddaljena slovenska pokrajina. Kot se je izkazalo, Belo krajino povsem neupravičeno izpuščamo iz svojih izletniških načrtov.

Naša prva postaja je bila drugo največje mesto v Beli krajini – Metlika. Iz središča Metlike smo se odpravili do Metliškega gradu, kjer domuje Belokranjski muzej Metlika.

Ogledali smo si film Podobe Bele krajine, ki nas je seznanil z zgodovino ter s kulturno in naravno dediščino pokrajine med Gorjanci in Kolpo. Sledil je ogled zbirk, ki domujejo v muzeju. Najprej smo se ustavili ob arheološki zbirki, ki predstavlja življenje na tem območju od mlajše kamene dobe naprej.

Pritegnila sta nas nakit in orožje iz železne dobe.

Vsekakor nismo mogli mimo etnološke zbirke, ki nam je pobliže predstavila težko življenje Belokranjca.

Spoznali smo, da so Belokranjci že od nekdaj ustvarjalni ljudje, kar dokazujejo tudi Belokranjske pisanice. Ornamenti, ki jih ustvarjajo na jajcih so res čudoviti. Pisanice so ponavadi izdelovala dekleta, ki so ga podarila fantu in mu na ta način izkazale ljubezen.

Kljub težkemu življenju pa so se znali tudi pošaliti, kar dokazuje napis iz gostilne.

Ogled smo zaključili z zbirko, ki predstavlja čas 2. svetovne vojne. Fantje so bili najbolj navdušeni nad težkim orožjem iz tega časa.

Po ogledu muzeja nas je prof. Nives Santin Regvat popeljala po Metliki in nam predstavila zgodovino mesta in najpomembnejše stavbe.

Iz Metlike smo se odpravili do Črnomlja, ki je največje mesto Bele krajine in istočasno upravno središče tega dela Slovenije. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro, ki je zgrajeno na pomolu med rekama Lahinjo in Dobličico.

Za konec smo si prihranili ogled Šokčevega dvora v vasici Žuniči.

V Šokčevem dvoru sta nas sprejela potomca Uskokov. Uskoki so se v Belo krajino in ostale dele Slovenije umaknili pred Turki. Ob sprejemu sta nam ponudila Belokranjsko pogačo, ki nam je res teknila.

Šokčev dvor je obnovljen kmečki dvor. Gre za skromno domačijo z značilno arhitekturo obkolpskih vasi, ki navzven deluje kot neke vrste trdnjava z zaprtim notranjim dvoriščem.

V notranjosti sta nam predstavila dele kmetije in dela, ki so jih opravljali skozi leto. Predstavila sta nam kako lahko iz lanu pridobimo tkanino.

Ob koncu smo si lahko ogledali še notranje prostore dvora. Še posebej je bilo zanimivo v sobi, kjer nam je vodička predstavila življenjsko zgodbo svoje tete, ki je živela na tem dvoru.

Polni lepih doživetij smo se iz Žuničev odpravili nazaj proti Štajerski. Komaj čakamo naslednjo nagradno ekskurzijo.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Simon Gračner