V petek 19. 6. 2015 smo se v okviru interesnih dejavnosti odpravili na petdnevni poletni tabor v Kranjsko goro.

1. DAN

Kljub slabemu vremenu, kateri nas je spremljal celotno vožnjo smo bili zelo toplo sprejeti v CŠOD Kranjska Gora.

Za kratek uvod v naše kratkotrajno bivanje, smo se sprehodili skozi mesto Kranjsko goro. Po kosilu in kratkem počitku smo se odpravili na pohod.

Naš prvi cilj tega dne je bila Ruska kapelica, katera je posvečena padlim ruskim vojnim ujetnikom. Ti so gradili pot čez prelaz Vršič in na žalost jih je pod seboj pokopal snežni plaz.

Pri kapelici smo se okrepčali, nekaj popili in krenili dalje proti našemu naslednjemu in zadnjemu cilju tega dne. Vzpenjali smo se vse višje in končno smo prispeli h koči v Krnici.

Prav tako smo na tem postanku okrepili naše moči. Počasi smo se morali vrniti nazaj.

Po slabi uri smo se vrnili v dom, kjer nas je pričakala večerja. Sledile so večerne aktivnosti, kjer smo si dijaki prosti čas lahko krajšali z raznoraznimi družabnimi igrami ali igranjem namiznega tenisa. Prvi dan je kar hitro minil, pripravljeni na nove dogodivščine smo se utrujeni odpravili spat.

Pripravile: Dijakinje 3. b

2. DAN - Trtna uš Špelca še ni obupala

V soboto 20. 6. 2015 smo se zbudili v deževnem in meglenem jutru. Po zajtrku smo se odpravili na kolesarjenje.

 

Naša prva ogledna točka so bili Zelenci, kjer izvira Sava Dolinka in domuje Soška postrv.

Pot smo nadaljevali do Planice oziroma do doline pod Poncami,

kjer smo se sprehodili do skakalnic in letalnice bratov Gorišek. Tam smo imeli krajši postanek.

Sledila je pot do doline Tamar, skozi katero smo se pošteno namučili, prav tako pa nas je namočil dež. Vsi smo komaj čakali da pridemo do koče.

Premočeni smo se z veseljem osušili in potešili svojo lakoto. Vremenske razmere se niso želele izboljšati, zato smo se v koči zadržali malce dlje od predvidenega časa. Ponehal je dež in izza gora je kar hitro posijalo sonce,

kar nas je pripravilo do tega, da smo se odpravili do slapa imenovanega Črne vode.

Okolica slapu obdajajo čudovite gore med drugim tudi znan Jalovec, ter zelo bujno gorsko rastje na katerem se pase slovenska avtohtona pasma ovac.

Vožnja nazaj v dolino je bila zelo adrenalinska, zabavna in hitra. V dom smo se vrnili proti večeru, vsi kar pošteno utrujeni in polni čudovitih vtisov, ki nam jih je podala pokrajina. Po večerji je sledilo druženje preko igranja badmintona in namiznega tenisa.

Dan je bil lep in hkrati naporen, a smo se vsi veselili krepilnega spanca za naslednji dan.

Pripravile: Dijakinje 1. d

3. DAN - Trtna uš Špelca še vztraja

Na prvi poletni dan 21. 6. 2015 smo se zbudili v jutro polno veselja, saj smo vedeli, da nas ta dan ne čaka naporna hoja.

Kot vsako jutro, smo se tudi to najprej na malicali, nato pa smo krenili novim dogodivščinam naproti.

Naš prvi cilj tega dne sta bili Mangartski jezeri. Po nekajminutni vožnji po italijanski strani, smo skozi krošnje dreves opazili svetlikajočo se gladino turkizno-modre vode, ki je s svojo lepoto kar vabila pohodnike ter ostale turiste. Sprehodili smo se okoli prvega jezera, v katerem ni manjkalo sladkovodnih bitij in prvih ribičev, ki so lovili ribe.

Povzpeli smo se nekoliko višje skozi gozd. Naša mala skupinica je kar obnemela ob prihodu k drugemu jezeru. V daljavi smo opazovali lepote alpskega sveta, še posebej gore Mangart.

A na žalost smo se morali vrniti k avtomobilom.

Nekoliko žalostni, a nestrpni smo se odpeljali do naslednje točke. Ogledali smo si Rabeljsko jezero, ki prav tako leži v Italiji.

Njegova posebnost je majhen otoček sredi jezera, na katerem pa ne leži cerkvica. Končno nam je bilo tudi vreme naklonjeno, zato so se najbolj pogumni odločili, da se bosi po plitvini sprehodijo do majhnega otočka.

Zabava ob ledeniškem jezeru se je kar hitro končala, saj smo morali nadaljevati našo pot.

Ta nas je vodila vse do trdnjave Kluže. Ta je služila hrabrim vojakom, ki so se skozi zgodovino bojevali za to ozemlje.

Sprehodili smo se do utrdbenega vodnjaka in njeni okolici.

Sledil je ogled naslednje naravne znamenitosti. Slap Boka je eden najveličastnejših slapov Slovenije. Z višino zgornje stopnje 106 m in širino 18 m, dobimo po višini najvišji slap v Sloveniji.

Voda je vir življenja, zato smo se ustavili pri enem izmed najbolj cenjenih izvirov.

Krasná si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!

(Simon Gregorčič)

Ogledali smo si izvir Soče.

Vsak posameznik si ustvarja mnenje, našega pa zelo težko ubesedimo. Ob pogledu na izvir smo ostali brez besed.

Pot nas je vodila naprej čez prelaz Vršič. Sprehodili smo se do najvišje točke prelaza, kjer smo posneli nekaj fotografij.

Rahlo nas je začel preganjati čas, zato smo kar hitro vzeli pot pod noge, ter se odpravili do prelepe Ajdovske deklice, katere podoba je še danes vidna v živi skali.

V Erjavčevi koči na Vršiču smo se okrepčali in napolnili z energijo, ter se podali k našemu zadnjemu cilju tega dne.

Za zaključek kratkega potovanja smo se še ustavili v Kekčevi deželi. Tam so na dan privreli spomini iz otroštva, ob katerih smo se neizmerno zabavali. Obiskali smo Bedanca, Brinclja, Mojco in Kekca, seveda pa nismo pozabili niti na teto Pehto.

Napočil je čas za odhod. Posloviti smo se morali od pravljične dežele in se napotiti domov. Nekateri smo se odpravili peš, tisti, ki pa so bili bolj utrujeni pa so pot nadaljevali z avtom. Za zaključek enkratnega dne, smo odigrali še nogometno tekmo, kateri so se pridružili tudi ljudje, kateri so prišli v Kranjsko goro na počitnice.

Ob vrnitvi v dom smo utrujeni in popolnoma izčrpani »popadali« v postelje in zaspali v upanju, da naslednji dan ne bi bil preveč naporen.

Pripravile: Dijakinje 3. b

4. DAN - Trtna uš Špelca doživlja začetek konca

Danes smo se zbudili v nekoliko živahno jutro, saj zaradi naših južnih sosedov nismo mogli spati tako dolgo, kot smo bili vajeni. Kot vsako jutro, smo se tudi to najprej odpravili na zajtrk, se najedli ter odpravili na pot.

Za razliko od prejšnjega dne, smo nekoliko več pešačili. Po parkiranju jeklenih konjičkov, smo začeli s turo do Martuljških slapov. Dolg in nekoliko zahtevnejši vzpon je bil pred nami.

Med potjo so nas občasno obhajali dvomi, saj profesorja kljub zemljevidu nikakor nista bila prepričana, katera izmet treh poti je prava.

Ženski čut tudi tokrat ni zatajil, saj smo dekleta kar hitro našle pravo pot. Kljub težavam smo klanec, z dobro voljo in energijo, ki nam je ostala, premagali.

Gozdna pot se je počasi začela zaključevati in pred nami se je odprlo prečudovito obzorje na skalnato pobočje.

Pot se je nadaljevala zelo strmo. Obdani smo bili s klini in jeklenimi vrvmi.

Hitro smo preplezali skalnati predel in visoko nad seboj zagledali deročo vodo, ki je kar vrela iz skale.

Ob pogledu na enega izmed slapov smo bili zelo navdušeni, vsak izmed nas pa je lahko začutil kapljice vode na obrazu.

Naša skupinica je morala kreniti naprej. Začeli smo se spuščati.

Nekaj minutna hoja je kar hitro minila. Skozi krošnje dreves smo zagledali še en slap, ki je bil prav tako veličasten.

Posneli smo nekaj fotografij in pot nadaljevali po prečudoviti soteski. Vrnili smo se k avtomobilom.

Za razliko od prejšnjih dni smo kosilo opravili v domu. Popoldanski počitek se je kar prilegel, vendar smo nekateri izkoristili ta čas za druženje ob namiznem tenisu.

Vse skozi nas je spremljala misel o profesorjevi obljubi o poletnih sankah. Naša želja se je uresničila. Odpravili smo se do bližnje sedežnice, s katero smo se odpeljali na vrh zimskega smučišča.

Vožnje s sedežnico še kar ni bilo konec in postali smo nekoliko nejevoljni. Ob prihodu na vrh smo se kar hitro posedli v sanke. 3, 2, 1, 0 in že smo drveli po hribu navzdol.

Žile je preplavil adrenalin, prav tako pa tudi veselje. Med drvenjem po klancu navzdol nas je nekoliko premetavalo, a se nismo vdali. Po zabavi so se nekateri odločili, da podaljšajo pot do doma preko Zelencev. Ob vrnitvi v dom nam je ostalo nekaj časa. Kot vedno, smo tega izkoristili za igranje namiznega tenisa.

Večerja nam je dala veliko energije, zato smo se odločili stopiti do bližnjega igrišča. Prva tekma nam je pustila nekoliko grenak priokus, zato smo dekleta tretjih letnikov želele »revanš«. Po pričakovanju se je tekma iztekla v našo korist. Končni rezultat je bil dokaj prepričljiv, saj smo zmagale kar 11 : 2.

Precej utrujeni, a vseeno zadovoljni, smo se odpravili proti našemu domu. Tudi ta večer smo rade volje legli v udobne postelje in sladko zaspali.

Pripravile: Dijakinje 3. b

5. DAN - Trtna uš Špelca se poslavlja

Na zadnji dan smo se zbudili v tiho in deževno jutro. Za razliko od ostalih juter, se nismo zbudili najboljše volje, saj smo vedeli, da gremo počasi domov.

Po zajtrku, smo se odpravili v sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Dekleta nismo mogle iz svoje kože, zato smo zaigrale še zadnji turnir v namiznem tenisu. A vsega lepega je enkrat konec, tudi mi smo morali zapustiti Kranjsko goro. Napotili smo se proti slapu Peričnik, vendar zaradi močnega dežja, nam je bil ogled onemogočen. Kljub vsemu pa smo si lahko ogledali Planinski muzej v Mojstrani. Ob prihodu smo si ogledali kratek film, nato pa se odpravili po muzeju, kjer smo lahko videli fotografsko razstavo Andreja Žemve: Okamenele podobe z gora.

Na koncu pa smo se sprehodili še po stalni razstavi, kjer je bilo predstavljeno vse o dogajanju v gorah nekoč in danes.

Polni lepih vtisov, spominov na različne dogodivščine in prigode v Kranjski gori smo zapustili naš alpski svet ter se odpravili proti domu.

Punce, katere smo članice že od vsega začetka, si najbolj želimo, da bi pod tem imenom generacije katere prihajajo za nami še naprej vztrajale in občudovale lepote slovenskih gora.

Pripravile: Dijakinje 3. b

Fotografije: Simon Gračner in Jerneja Kuzma