20. aprila 2022 smo se v zgodnjih jutranjih urah z dijaki odpeljali proti Ribnici. Mesto Ribnica je geografsko, zgodovinsko, kulturno, gospodarsko in upravno središče občine Ribnica. Nahaja se sredi ribniškega polja med grebenoma Male in Velike gore ob reki Bistrici.

Območje občine Ribnica je pestro, bogato in raznoliko glede na območja in objekte kulturne dediščine, ki je rezultat človekove ustvarjalnosti in dejavnosti. Na območju so prisotne vse zvrsti dediščine: arhitekturna, umetnostna, zgodovinska, arheološka, naselbinska, etnološka, tehniška, spomeniki oblikovane narave in kulturna krajina.

Najprej smo si ogledali muzej čarovništva. Od kdaj so se predstave o čarovnicah začele, ni jasno, so pa bile te predstave, ki govore o tem, da so se čarovnice skrivaj združevale in povzročale škodo, v 15. stoletju že močno uveljavljene in razširjene med ljudmi.

V Muzeju Ribnica je na ogledu edina stalna razstava posvečena čarovniškim procesom na Slovenskem. Ob vodenem ogledu so nam predstavili dogajanje iz »tistega časa«, številne mučilne naprave, uroke, spremljava zvočnega posnetka poteka sodnega procesa pa spremeni ta mali muzej v pravi srhljivi kraj.

Na ogledu smo med drugim izvedeli tudi, da je to obdobje procesov čas, ko je bilo sprejeto rimsko pravo in obenem uveden preiskovalni oz. inkvizicijski sodni postopek. Ta je potekal za zaprtimi vrati in pri njem so uporabljali mučenje.

Pri nas so se začeli ti procesi stopnjevati sredi 16. stoletja, najbolj pa so se razmahnili v drugi polovici 17. stoletja. Najhuje je bilo na Štajerskem, med Dravo in Muro, najbolj »zaposlena« pa so bila sodišča v Ljutomeru, Hrastovcu in Mariboru.

Ogledali smo si razstavo v grajskem stolpu, kjer so razstavljene replike mučilnih naprav. Na ogled so čarovniški stol, naprava za lomljenje palcev ter replika originalnega zapisnika čarovniškega procesa v Ribnici iz leta 1701. Zvočna podlaga obiskovalca seznani z zgodbo Marine Češarek, poslednje ženske, ki je bila pred tristo leti v Ribnici obtožena čarovništva.

Sledil je ogled muzeja suhe robe, ki se nahaja v neposredni bližini.

Upokojeni mojster nam je predstavil, kako nastaja pletena košarica. Spoznali smo, da delo ni tako enostavno.

Po ogledu smo se z avtobusom odpeljali proti Trubarjevi domačiji. Velike Lašče so gručasto središčno naselje in so sedež istoimenske občine. Nahajajo se sredi večinoma kmetijskega območja, na nižji vzpetini, ob glavni cesti Škofljica - Kočevje.

Prvotne Lašče so stale na Selih, ob stari rimski cesti (blizu današnje železniške postaje). Tu naj bi stala tudi že cerkvica za prvotne prebivalce. Leta 1469 so Lašče na Selih požgali Turki, ki so uničili tudi večino vasi med Igom in Kočevjem. Po požigu so začele nastajati druge Lašče na današnji lokaciji. Po vojni so bile Velike Lašče obnovljene.

Na vrsti je bil ogled Trubarjeve domačije, kjer smo veliko izvedeli o življenju in delu Primoža Trubarja.

Zaradi pogostih turških vpadov, Trubar jih omenja v vseh svojih delih, so prebivalci teh krajev živeli v veliki revščini. Tudi sedanje stavbe bi bile danes še v razvalinah, če jih ne bi obnovili.

Sedanji lastnik Trubarjeve domačije je Občina Velike Lašče. Od tedaj namreč celotna domačija deluje kot informacijsko središče z muzejsko zbirko, ki je za obiskovalce odprto vsak dan.

Spomeniško je zaščitena tudi vas Rašica, s spomenikom Primožu Trubarju na križišču poti. Spomenik so postavili ob 400-letnici izida prve slovenske knjige.

Leta 1548 je Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za seznanjanje Slovencev z verskimi vsebinami s pomočjo tiska. Še v istem letu je pripravil kratek Abecednik, saj se je zavedal, da mora ljudi najprej naučiti osnov branja in pisanja. Pri odločitvi za jezik, ki je bil že narečno in socialno razslojen, mu je prav prišlo poznavanje jezika v različnih slovenskih deželah, za osnovo pa je vzel osrednjeslovenski prostor, kamor spada tudi govor domačega kraja.

Velike Lašče so zaslovele predvsem po Primožu Trubarju, Franu Levstiku, Josipu Stritarju in v naselju rojenem Jožetu Javoršku. Zaradi teh znamenitih mož, ki so se rodili v kraju in bližnji okolici, so dobile vzdevek slovenske Atene.

Naša zadnja postojanka je bila Muljava. To je prijazna dolenjska vasica, ki se je spojila z imenom Josipa Jurčiča. Tu je preživljal mladostna leta in pozneje, v literarnih podobah, ohranil utrip svojega časa in poteze ljudi.

S svojimi deli je postavil trdne temelje slovenskemu pripovedništvu. Napisal je prvi slovenski roman Deseti brat, vrsto daljših pripovedi, prvo slovensko tragedijo Tugomer in vrsto kratkih proznih pripovedi.

Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Njen talni načrt je značilen za osrednjo slovensko kmečko hišo 19. stoletja. Sestavlja jo pet opremljenih prostorov: veža s črno kuhinjo in ognjiščem, »hiša«, »kamra« in na drugi strani veže »štiblc« in klet. Na severni strani pa je podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil včasih lesen skedenj. Danes je na tem delu predstavljeno Jurčičevo življenje in delo.

Slovenski etnografski muzej je v letih med 1966 in 1979 domačijo dopolnil z dodatnimi objekti: čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan. Ob gozdiču je postavil leseno bajto -Krjavljevo kočo.

Za Jurčičevo domačijo je čudovit naraven amfiteater, kjer domača gledališka skupina tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela.

Josip Jurčič je bil eden izmed prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. V slovensko literaturo je uvedel nove pripovedne oblike: črtice (Jesenska noč med slovenskimi polharji, 1864), pripovedke (Spomin na deda, 1863), povesti (Domen, 1864) in romane. Jurčičev Deseti brat (1866) velja za prvi slovenski roman, dramsko delo Tugomer (1876) pa za prvo slovensko tragedijo.

Z lepimi vtisi smo se v popoldanskih urah vrnili proti domu.

Fotografije in zapis: Monika Rubin Bračko, prof.