Naša izmenjava se je začela v soboto, 6. 11. 2021, ko smo se nekoliko živčni poslovili od staršev in se podali na šesturno vožnjo do manjšega mesta Faenza v Italiji. Bili smo skupinica sedmih dijakov s spremljevalko s TŠC Maribor. Izmenjava je sodila v enega od projektov Erasmus, uradno poimenovanega VET SKE 2.

Okrog tretje ure popoldan smo rahlo utrujeni prispeli na cilj. Tam nas je pričakala Sara iz Uniserja – italijanskega podjetja, ki skrbi za dijake in študente, ki prihajajo na izmenjave. Predstavila nam je nekaj osnovnih informacij in poskrbela, da smo se seznanili z domom, v katerem smo bili nastanjeni. Prvi večer so nam, kot se za Italijo spodobi, postregli v lokalni piceriji s pravo italijansko pico. Z nami je večerjala tudi Sara, ki nam je predstavila veliko zanimivega o njihovi kulturi. Čeprav Italija ni daleč, se njihov način življenja močno razlikuje od našega.

Naslednji dan je bila nedelja. Prosti dan smo izkoristili za sprehod po mestu. Mesto je bilo praznično sejemsko, saj je bil občinski praznik. V parku Bucci, v katerem se živali prosto sprehajajo, pa občudovali pave, kokoši, purane, zajce in morske prašičke.

V ponedeljek smo se najprej zbrali na sestanku tokrat z Valentino in Saro iz Uniserja, ki sta nam podrobneje predstavili naša službena mesta. Podpisali pa smo tudi pogodbe. Sara nas je naučila tudi nekaj osnovnih italijanskih besed in pokazala pot do železniške postaje,  saj je postal vlak naše najpomembnejše prevozno sredstvo.

Že prvi teden smo začeli hoditi v službo. Ker je bil moj mentor ta teden na dopustu, sem s službo začela še le v petek.

Prvi dan so nas pospremili do delovnega mesta spremljevalci iz Uniserja. Tako sem se spoznala z Beatrice, ki mi je razložila vozni red avtobusov in uredila pogodbe za delovno mesto. Ko sem prišla v ambulanto, sem se srečala z mojim mentorjem veterinarjem Andreo, ki je na srečo govoril zelo dobro angleško. Predstavili so mi moje delovno mesto, na kar smo podpisali pogodbe, in tako se je končal prvi delovni dan. V ponedeljek pa se je začelo zares.

Delala sem v manjši, a sodobno opremljeni ambulanti.  Do tja sem se vozila z vlakom in avtobusom. Pot je bila kratka, a je kljub temu trajala približno eno uro. Osebje v ambulanti je bilo zelo prijazno. Sporazumevali smo se v angleščini. Zelo sem bila vesela, ker so vsi v podjetju govorili vsaj nekoliko angleško: nekateri bolje kot drugi, a vseeno dovolj za osnovno sporazumevanje. Vsi iz naše skupine namreč niso imeli tolike sreče. A vsi so se znašli, v veliko pomoč je bil tudi telefon in njegov prevajalnik.

Naslednji dnevi so nato potekali nekako takole.

Zjutraj sem se zbudila ob sedmih. Zajtrk smo imeli v baru hostla, v katerem smo stanovali. Tam smo prejeli tudi »lunch packet« –  sendvič, vodo in sadje.

Potem smo se 15 minut sprehodili do železniške postelje. Delala sem v mestu Forli, kar je drugo večje mesto od Faenza. Službo sem začela ob devetih. Delo je bilo raznoliko in zelo poučno. Najbolj mi je bila všeč priprava pacientov na poseg v predoperacijski dvorani. Če v ambulanti ni bilo pacientov, sem pomagala v hospitalu, kjer sem skrbela za živali, ki so bile hospitalizirane ali pa v laboratoriju fiksirala paciente pri pregledih. Tu sem imela kar nekaj manjših težav, saj nisem razumela, o čem so se pogovarjali delavci. Veliko strank se je namreč želelo pogovarjati z mano in vsem sem morala razložiti, da sem tujka in jih ne razumem.

Ambulantno osebje je tudi sodelovalo z lokalno organizacijo, ki je lovila prostoživeče mačke in jih nato pripeljala v ambulanto, kjer so jih kastrirali in sterilizirali. Tako smo imeli opravka z divjimi in kar nekoliko nevarnimi mačkami.

V ambulanti je bil deljen delovni čas, in sicer od 9. do 13. ure in od 15. do 19.30. Zato sem se vsak dan vozila na malico nazaj v Faenzo in potem še enkrat v službo, kar mi ni bilo najbolj všeč, saj sem bila dejansko cel dan v službi, medtem ko je večina iz naše skupine službo končala že okoli tretje ure.

Domov sem se iz službe vrnila še le nekoliko pred sedmo uro zvečer. Ob sedmih pa se je že začela večerja. Kot pričakovano smo se prehranjevali v glavnem s tipično italijansko hrano: testeninami, lazanjami in drugimi lokalnimi artikli. Zadnji dan pa so nam predstavili še navodila za pripravo popolnih špagetov. Kar je bilo zelo zanimivo, saj kuharji niso znali angleško.

Po večerji smo prosti čas preživljali v glavnem skupaj. Po navadi smo odšli na sprehod ali pa se družili v sobi. Enkrat smo šli tudi na bowling v Forli.

V Italiji sta bili z nami tudi dve čudoviti profesorici. Skupaj z nami je iz Slovenije prišla profesorica s TŠC Maribor Julija Fras. V torek v drugem tednu pa jo je zamenjala profesorica z naše šole Nikolina Mesarec.

Najbolj priljubljeni pa so bili vikendi, saj smo si lahko sami organizirali izlete. Ogledali smo si Imolo, Modeno, Bologno, Rimini in Firence.

Že prvi torek smo se peljali v Imolo. Nihče še namreč ni začel s službo. V Imoli se nahaja dirkališče formule 1. Tam se je smrtno ponesrečil slavni dirkač Ayrton Senna. Ogledali smo si tudi bližnji park, v katerem stoji njegov kip. To je popularna točka za dirkaške navdušence.

Naslednjo soboto smo se odpravili v Bologno, ki je glavno mesto province Emilia-Romagna. Znana je kot staro univerzitetno središče z bogato zgodovino. Z vlakom smo do tja potovali 45 minut. Najptrej smo si ogledali mestno središče, nato pa se podali na poševni stolp s čudovitim pogledom na mesto.

Izlet v Firence je organiziral Uniser. Firence so glavno in največje mesto Toskane in velja za rojstno mesto renesanse. Tja smo se odpravili drugo soboto zgodaj zjutraj. Vožnja je namreč trajala kar dve uri. Tam nas je pričakala vodička, ki nam je razkazala mesto. Ogledali smo si neptunov vodnjak, stari most, staro palačo, rojstno hišo Danteja Alighierija in katedralo svete Marije.

Zadnjo soboto smo se odpravili v Modeno, kjer smo si ogledali Ferrari Muzej. Kot ime pove smo občudovali avtomobile, se srečali z zgodovino firme in življenjem ustanovitelja podjetja Enzejem Ferrarijem. Del muzeja pa je namenjen tudi Michaelu Schumacherju, enemu boljših dirkačev F1, ki je vozil za Ferrari.

Po ogledu muzeja smo se podali še v središče Modene. Bil je prvi adventni vikend, zato so prvič prižgali lučke, česar sem bila zelo vesela. Skupaj z božičnim sejmom je mesto izgledalo čarobno.

Lučke so prižgali tudi v Faenzi, zato sem zadnji večer seveda šla še na zadnji sprehod po mestu.

Naslednji dan smo vstali zgodaj in spakirali kovčke. Okoli enajstih je po nas prišel kombi in sledila je dolga pot nazaj domov. Mislim, da smo Italijo vsi zapuščali žalostni pa hkrati tudi veseli, saj se je po treh tednih lepo vrniti domov.

Konec januarja letos smo imeli še zaključno srečanje, na katerem smo na TŠC Maribor predstavili svoje izkušnje in tako uradno končali našo izmenjavo. Z nami je bila še skupina, ki je na izmenjavo šla takoj za nami.

Izmenjava mi bo za vedno ostala v zelo lepem spominu. Menim, da bi si izkušnjo z izmenjavo moral pridobiti vsakdo vsaj enkrat v življenju. Naučila sem se ogromno stvari: kako se dela v ambulanti pa vse do tega, kako se znajti v nekem novem tujem okolju. Res sem zelo hvaležna za to možnost, ki se mi je ponudila, in enkratno izkušnjo.

Cita Vezjak, 4.b