Sobota, 13. 11. 2021

V soboto zvečer je bil v času ponovnega zapiranja države zaradi korona virusa na glavni mariborski avtobusni postaji zelo nenavaden prizor. V krogu stojijo Erazmovci z Biotehniške šole Maribor. Dvanajst dijakov in dva spremljevalca so bili pripravljeni na dolgo potovanje. Takih prizorov smo se v zadnjih dveh letih na žalost že kar odvadili. Toda štirinajst pogumnih popotnikov se je odločilo, da se odpravi s Flixbusom na osemnajsturno potovanje na sever Nemčije vse tja do Hamburga.

Avtobus se je ustavil. Kovčke smo varno zložili v prtljažnik in se namestili na sedeže, potem pa župančevsko pomahali „zadnji pozdrav“ domovini, le da Župančič z ljubljanske želežniške postaje z vlaka skoraj stodvajset let pred nami.  Verjetno ni nihče podvomil, da se nam bo uspelo hitreje pripeljati do Hamburga, kot se je Župančiču do Pariza s počasno sopihajočo „parno mašino“. Na pot, ki je bila pred nami,

so se podajali „s trebuhom za kruhom“ številni  naši predniki, ki so upali, da bodo lahko sebi in svojim omogočili lepše življenje. Vso njihovo tragiko je mojstrsko ubesedil v Dumi Oton Župančič: Čul sem vdovice jok: / „Moj Mate, jo moj Mate!“ / Pel je veliki zvon – / „Moj Mate jo, moj Mate!“ /…/ Hamburg, Hamburg! Kliče ji zvon …

Nedelja, 14. 11. 2021

Če je verjeti, po skoraj osemnajstih urah vožnje in prevoženih 1365 kilometrih, smo  se na glavni avtobusni postaji v Hamburgu le osem minut pred voznim redom pripravili na izstop. Kolikšna natančnost.

Na postaji nas je pričakala vodja Erasmus+ projekta iz Hamburga Mai Deckeen in nas odpeljala do postaje Landungsbrücken, ki bo v dneh našega bivanja v Hamburgu železniška postaja našega domovanja, naš začasni dom pa DJH Jugendherberge Hamburg. Po osvežitvi smo se odpravili na prvi ogled mesta. Mai nas je popeljala do reke Elbe in po tunelu pod njo na drugo stran, od koder smo lahko občudovali veduto mesta.

Sprehod smo nadaljevali do mestnega predela St. Pauli, kjer smo si ogledali najbolj znano ulico Reeperbahn. Tu je svoj zvezdniški pohod začela tudi skupina The Beatles (Beatles-Platz).

Pot smo nadaljevali do priljubljene soseske Sternschanze, v kateri stoji znamenita stavba Rote Flora, ki je simbol kulturnega in delavskega boja proti oblasti.

Sprehod smo zaključili v turški restavraciji Peacetanbul, kjer smo lahko pokusili njihove specialitete. Z za nas manj običajnimi okusi smo se različno spoprijeli: eni smo bili navdušeni, drugi pa nekoliko manj.

Zmučeni še zaradi dolgotrajnega potovanja smo se odpravili naravnost v hostel, ostalo je še dovolj energije za partijo bilijarda.

Ponedeljek, 15. 11. 2021

Gostitelji so nam dovolili nekoliko daljše spanje: na šoli pa so nas pričakali šele ob 10.uri. Nekateri so ponujeno darilo z veseljem sprejeli.

Po zajtrku smo se z vlakom odpravili do predela Rissen, v katerem je naša partnerska šola. Na šoli nas je prijazno sprejela ravnateljica. Po uvodnem pozdravu smo začeli z delom. Claas Grot nam je predstavil svoje Start-up podjetje in izdelke, ki jih izdelujejo z dijaki. Eden od njih je tudi mapa za papirje. Pokazal nam je postopek izdelave, nakar smo se sami lotili dela.

Ideja se nam je zdela zelo uporabna, saj lahko zelo hitro izdelaš unikatno darilo.

Po dopoldanski delavnici smo potem uživali v prostem popoldnevu. Izkoristili smo ga za ogled centra Hamburga. V krožni ogled mesta so bile vključene številne mestne znamenitosti: jezero Alster,

železniška postaja, Starbucks, mestna hiša (Rathaus),

cerkev Sv. Mihaela (iz katere smo imeli prekrasen pogled na Hamburg),

srednjeveška ulica, ZittronenJetter,

tipični hamburški kanali,

Chilehouse in druge.

Ni pa bilo mogoče spregledati trgovin s pregrešno dragimi blagovnimi znamkami. Po nabrežju reke Elbe smo se vrnili v hostel, večer pa preživeli ob igranju kart.

Torek, 16. 11. 2021

Dan je bil namenjen strokovni ekskurziji. Peljali smo se v Wilhelmsburg, ki leži na drugi strani reke Elbe (Laba). Obdajajo ga številni kanali, ki dajejo občutek, da si na otoku. Že, ko zapustiš železniški postajo, je nemogoče pogled odtegniti od zelo zanimivih stavb.

Wilhelmsburg je bila nekoč revnejša hamburška četrt, ki je postala  s prenovo elitni predel za vse tiste, ki želijo bivati v mirni soseski in hkrati plačati za stanovanje manj kot v centru mesta. Je predel z veliko zelenja in urejenimi gredicami. Naš cilj ni bil občudovanje novih stavb in zelenja, ampak ogled prav posebne stavbe, ki so jo postavili nacisti leta 1943 za obrambo pred bombnimi napadi zavezniških sil.

Obiskali smo Energiebunker: zgrajen leta 1943, leta 1947 pa so ga hoteli porušiti in ga kot opomnik na čas grozot in čas, ki si ga več ne želijo, izbrisati iz spomina. Toda ob razstrelitvi, potem ko se je polegel ogromen oblak prahu, je bunker še vedno stal. Ugotovili so, da ne bo lahko porušiti stavbe, ki ima štiri metre debele zidove in so po močni detonaciji ostale opazne le manjše razpoke. Dolga leta je bunker sameval in buril domišljijo, dokler se ni nekdo domislil, da bi lahko postal vir naravne energije. Od leta 2013 v njem pridobivajo toplotno energijo iz bioplina (metan) in električno energijo, ki je njen vir sonce.

Tako sedaj letno proizvedejo 22500 MW toplotne energije, ki zadošča za ogrevanje 3000 stanovanj in 3000 MW električne energije, ki zadošča za 1000 stanovanj. S tem na leto prihranijo  6600 ton CO₂. Za kako zahteven projekt je šlo, pove že podatek, da so potrebovali kar 14 dni, da so izrezali odprtino za okno, skozi katero so potem 14 dni odstranjevali betonske odpadke.

V notranjosti stavbe zdaj stoji zalogovnik za toplo vodo s prostornino dva milijona litrov.  

S terase bunkerja se nam je razprl prekrasen pogled na Hamburg in zelene površine Wilhelmsburga. Ogled smo zaključili v portugalski restavraciji Atlantico.

V mesto smo pešačili po lepo urejenem nasipu.

V popoldanskih urah nas je čakala še ena zanimiva preizkušnja – Dialog im Dunkeln. Na tej preizkušnji smo se postavili v vlogo slepih in preživeli eno uro v popolni temi. Na poti smo se soočali s problemi, s katerimi se srečujejo slepi v prometu, ob vstopu v stanovanje, ob reki, v restavraciji in drugod. Nepozabno doživetje: nemogoče, da bi ostal ravnodušen.

Po vrnitvi iz objema teme smo se odpravili še na nočni ogled stavbe filharmonije (ljubkovalno jo imenujejo Elfi). S terase filharmonije pa uživali ob pogledu na nočni Hamburg.

Preživeli smo res lep dan, ki smo ga nekateri okronali s sprehodom do našega hostla, nekoliko bolj utrujeni pa z avtobusom.

Sreda, 17. 11. 2021

V Rissen smo se odpravili nekoliko bolj zgodaj, saj smo morali biti “že” ob 9. uri na šoli. Dan je bil namenjen spoznavanju delovanja sončnih celic in predstavitvi, kako pri njih poteka pouk. Še posebej zanimivo je bilo opravljati poizkuse pri fiziki: merili smo napetost in količino proizvedene energije v različnih pogojih osvetlitve sončnih celic.

Naučili smo se tudi, kako lahko povežemo sončne celice z napravo, ki uporablja električno energijo.

Po končanem pouku smo imeli nekaj ur prostega časa, ki smo ga izkoristili za ogled mesta in nakup spominkov. Bolj utrujeni pa so ta čas izkoristili za nabiranje novih moči. Večer so dijaki preživeli v družbi dijakov gostiteljske šole. Odpravili so se v zabaviščni park DOM, kjer so se preizkusili v številnih adrenalinskih izzivih. Pri nekaterih so ti izzivi pustili posledice - hripav glas.

Četrtek, 18. 11. 2021

Nadaljevalo se je delo po skupinah. Štiri dijakinje so s profesorjem Dragom Jakopinom izdelovale leseni stol. Za model jim je služil stol, ki je bil izdelan v Sloveniji.

Najprej je bilo potrebno lesene letve razžagati na različno dolge kose in potem zgladiti ostre robove. V nadaljevanju postopka izdelave stola je sledilo vrtanje lukenj in potem povezovanje letev z debelo vrvjo

in po nekaj tehničnih težavah je bil stol izdelan. Priložnost, da prvi preizkusi stabilnost stola št. 001, je dobil prav projektant profesor Jakopin.

Stol je prestal preizkušnjo: vsi pa so bili nad izdelkom navdušeni.

Dva dijaka sta sodelovala v skupini, ki je izdelovala različne potiske za nakupovalne torbe in majice. Izvedba je žal ostala le v prvi fazi: pri nalogi, da izdelata vsak svojo sliko.

Dve dijakinji sta bili zaradi prezasedenosti učilnice povišani v fotoreporterki: beležiti sta naše delo.

Nekaj močnih fantov pa je pomagalo očistiti grede s trdovratnim plevelom. Nad našim delo so bili zelo navdušeni.

Po opravljenem delu smo uživali eni v turški restavraciji drugi pa v azijski.

Sklep je logičen: nemških restavracij skorajda ni.

Popoldan pa brez obveznosti in odlična priložnost za oglede, nakupe in počitek.

Petek, 19. 11. 2021

Delovni dnevi so hitro minevali: ostal je še zadnji. Najprej smo dokončali izdelovanje map. Odnesli jih bomo lahko domov in se ob pogledu nanje spomnili na šolo v Rissenu. V kuhinji pa smo pripravljali zaključno kosilo: ker zelo zdravo živijo, smo morali pripraviti vegetarijanski obrok,

za sladico pa je poskrbela sosednja trgovina. Kosilo pa je bilo tudi priložnost, da se zahvalimo gostiteljem za gostoljubje in se poslovimo z željo po nadaljnjem sodelovanju.

Po prostem popoldnevu smo se odpravili na koncert tamilskošvicarske pevke Priye Ragu. Potekal je v klubu, ki je v bunkerju iz 2. svetovne vojne (St. Pauli Bunker). Zanimiv ambient in zanimiva izvajalka. Splačalo se je počakati do konca.

Sobota in nedelja, 20. 11. in 21. 11. 2021

Še zadnji zajtrk, pakiranje stvari in zadnje proste urice za ogled še ne odkritih kotičkov Hamburga.

Popoldan pa odhod nazaj v Slovenijo.

Flixbus, osemnajst urna vožnja, kratki postanki, vstop v novi dan in pozdravljen Maribor.

Zaključek

Kaj reči po izmenjavi? Za nami je ponovno zanimiva izmenjava, za katero verjamem, da bo dijakom ostala v spominu do te mere, da jih bo vzpodbudila, da bodo tudi v prihodnje raziskovali svet. Najbolj pomembno je, da nas korona ni ustavila, nas pa je povezala. Verjamem, da je izmenjava omogočila, da smo vsaj za trenutek občutili, kako je, ko normalno potuješ po svetu, spoznavaš nove ljudi, drugo kulturo in se družiš s prijatelji.

Hvala vsem sodelujočim dijakom in profesorju Dragu Jakopinu, da so se odločili v teh negotovih časih za dolgo pot.

Zapisal: Simon Gračner

Fotografije: Drago Jakopin, Simon Gračner

Mnenja dijakov o izmenjavi

Teden je bil poln lepih trenutkov in poučnih izkušenj. Zapomnila si bom prav vsak trenutek, saj sem se imela res lepo. Zelo me je fasciniralo že samo mesto Hamburg (»velemesto«) polno najrazličnejših ljudi (veliko brezdomcev, posebnežev, poslovnežev, preprostih ljudi …).

Zanimiva kultura, ki je veliko bolj odprta kot v Sloveniji. Mesto, ki res ne spi. Ves čas, se nekaj dogaja, sliši se avtomobile, sirene, kričanje, navijanje ali le pogovore v najrazličnejših jezikih.

Vzdušje, ki je vladalo v šoli, se mi je zdelo zelo sproščeno in odprto, nestresno. Razredi so odprti, klopi v krogu, komunikacija na zelo človeški ravni, urnik je zelo sproščen in imajo veliko odmorov, predmeti so zelo uporabni in poučni. Učijo se praktične in življenjske stvari. Zame je to bila zelo velika in pomembna izkušnja, ki mi je veliko doprinesla k pogumu, samostojnosti in odgovornosti. (Lara Fričovsky, 3. aKPT)

Iz izmenjave mi bo najbolj ostalo v spominu mesto, dijaki in zabaviščni park DOM. Na tej izmenjavi sem spoznal, da sem lahko zelo komunikativen, če to želim. Od dijakov iz Hamburga sem se naučil kar nekaj stvari o samem mestu in življenju v Nemčiji. (Jakob Cvetko, 2. aNT)