Urniki in nadomeščanja |
Urnik malice |
Kontakt |
|
Vrbanska cesta 30 2000 Maribor |
Telefon: (02) 235 37 00 E-pošta: info@bts.si |
Pri izbiri termina ekskurzije na Gorenjsko smo bili srečne roke. Med vožnjo proti cilju dneva nas je sicer spremljala megla, zato nas je malo skrbelo, če se bodo videli vršaci Julijskih Alp. Toda skrb je bila odveč. Na Gorenjskem oz. natančneje v dolini pod Poncami nas je namreč pričakalo prekrasno sončno vreme. Letalnica in skakalnice so kar žarele v dopoldanskem soncu, še poseben čar pa jim je dajalo v jesenske barve obarvano listje.
Planica je res pravi magnet za Slovence, kar se je videlo tudi na naših obrazih. Kljub temu, da nas je večina Planico že obiskala, nas je pogled na prenovljen nordijski center povsem prevzel.
Najprej smo seveda naredili skupinsko fotografijo pod letalnico,
nato pa smo si od blizu pogledali tudi druge skakalnice. Vsi smo menili, da je že najmanjša skakalnica, ki ima K-točko pri 16 metrih, spoštovanja vredna in da se brez potrebe zagotovo ne bi spustili po njej.
Po ogledu skakalnic smo se odpravili do nordijskega centra,
kjer nas je najbolj prevzela tekaška proga, ki je tekačem na voljo celo leto. Temperature in sneg v snežnem tunelu so nas spomnile na zimo in zimske radosti. No, zaradi temperatur, ki jih prinaša zima, se nekateri ne bi strinjali z mano.
Iz doline pod Poncami smo se odpravili do naravnega rezervata Zelenci. Ob pogledu na smaragdno zelena jezerca nam je zastal dih. Nekateri so bili mnenja, da česa podobnega še niso videli. Bi se kar strinjal z njimi. Nenazadnje je že v začetku 19. stoletja je Sir Humphry Davy izjavil: "Ne poznam v Evropi nič lepšega!"
Niso nas prevzeli samo Zelenci, ampak tudi prekrasen pogled na okoliške gore. Dijaki so z navdušenjem raziskovali okolico Zelencev, se prepuščali sončnim žarkom ali pa samo zamaknjeno opazovali vodo in potočne postrvi v njej.
Naša naslednja postaja je bil Slovenski planinski muzej v Mojstrani.
Ker smo bili malo prezgodnji, smo si različno popestrili prosti čas. Eni so se odločili za ogled zunanje razstave fotografij z naslovom Narava nas povezuje – Parki Dinaridov,
drugi so se sprehodili do Bivaka II ki so ga že leta 1936 postavili nad dolino Vrat. Zaradi lege in čudovitega razgleda na severni steni Triglava so ga imenovali tudi kralj Julijskih bivakov. Na "stara leta" pa so ga postavili na ogled pri planinskem muzeju.
No, tretji pa so si privoščili priboljške iz nahrbtnika.
Sledila je zanimiva predstavitev zgodovine slovenskega planinstva in alpinizma, v kateri sta se čudovito prepletali zgodovina in sedanjost.
Po uvodni predstavitvi smo se odpravili na raziskovanje muzejske planinske poti, skozi katero so nas varno vodile Knafelčeve markacije. Da je bil ogled še bolj adrenalinski, smo med potjo reševali različne interaktivne naloge in preizkuse, v bivaku pa smo preživeli nevihto v gorah. Spoznavali smo opremo, ki jo potrebujemo za varen vzpon na gore, različne gorske rastline in živali, markacije, ki nas vodijo varno po poti, alpinistične podvige …
Da nas je vsebina muzeja res prevzela, je pokazal čas, ki smo ga preživeli v muzeju, namesto ene ure smo se v njem zadržali kar dve.
Zadnja postaja našega raziskovanja Gorenjske je bila dolina Vrat. Mimo Aljaževega doma v Vratih
smo se odpravili do Spomenika padlim partizanom gornikom,
od koder smo imeli lep pogled na severno steno Triglava in na vrh Triglava.
Dijakom sem predstavil pomen Triglava kot ponos in simbol slovenstva in kakšno vlogo je pri tem imela severna stena. Slišali so lahko, katere koče se nahajajo pod Triglavom in katere poti vodijo na vrh. Ni jih bilo malo, ki so si želeli ostati v objemu Julijskih Alp.
Ob vožnji proti Mojstrani smo samo še namenili pogled slapu Peričnik, nato pa se odpravili domu naproti.
Zapisal: Simon Gračner
Fotografije: Simon Gračner, Laren Sajevec