Projekta We can bee friendlier to the nature smo se lotili z namenom, da pokažemo, kako lahko z okolju prijazno pridelavo in predelavo izboljšamo stanje v okolju, povečamo samooskrbo s hrano in trgu ponudimo domače izdelke, ki so bolj zdravi in s katerimi se da tudi zaslužiti. Ves čas trajanja projekta smo se trudili, da dijake in širšo skupnost navdušimo za teme, ki se zdijo povsem vsakdanje (čebelarstvo, buče, permakultura, sadjarstvo, vinogradništvo, podjetništvo, okolju prijazna embalaža in druge), čeprav niso samoumevne.

To so področja kmetijstva in širše, ki so za Slovenijo zelo pomembna, zato jih moramo razvijati naprej. V ta namen smo si zastavili naslednji cilj: da zanje navdušimo tudi naše partnerje iz Hamburga.

Menim, da smo bili s številnimi različnimi dejavnostmi, ki smo jih skupno izvajali, zelo uspešni: želeli smo preveriti, kakšne so možnosti pridelave oljnih buč v Hamburgu (štajerska golica),

kakšne so možnosti na področju vinogradništva (sajenje potomk stare trte in naših avtohtonih sort),

popularizirali smo sadjarstvo

in čebelarstvo,

in se soočili s širjenjem permakulture ter prodajo izdelkov iz projekta in šolskih izdelkov.

Ker smo naštete dejavnosti hkrati izvajali tudi na naši šoli, smo lahko vseskozi preverjali, katero dejavnost je smiselno spodbujati v Hamburgu in katero v Mariboru.

Ugotovili smo, da v Hamburgu ni smiselno pridelovati oljnih buč, in to zaradi vremenskih pogojev, ki so povsem drugačni kot pri nas (spomladi je dolgo hladno, poleti pa je veliko padavin in nihanja temperatur); ti jim onemogočajo normalno rast in dozorevanje. Smo pa s tem delom projekta dosegli, da so prebivalci Hamburga spoznali oljne semenske buče in bučno olje, nad katerim so se takoj navdušili. S pomočjo trgovine `s Fachl Hamburg nam je uspelo v Hamburgu pridobiti kupce bučnega olja in drugih naših proizvodov. Dijaki so lahko od blizu spoznali, da za prodor na tako velik trg niso odločilne le velike količine. Pomembno pa je vso pozornost nameniti kvaliteti izdelkov.

Iz bučnih semen pa nismo iztiskali samo bučnega olja, ampak smo jih z dijaki pripravljali še v drugih oblikah: kot pražene bučnice, ki so postale prava atrakcija, in slane ter sladke pražene bučnice; potem bučnice s cimetom, s sladko papriko in s pekočo papriko.

Iz bučnih semen in olja smo pekli različne vrte peciva in piškotov

in izdelovali tudi čokolado;

iz buč, bučnega olja in bučnih semen pa številne jedi (rižote, pite, zavitke).

Osrednja tema našega projekta se je nanašala na čebele, zato ni nič nenavadnega, da smo na obeh šolah veliko časa posvetili ravno njim, njihovemu življenju in njihovim produktom, in seveda izdelkom, ki jih lahko naredimo iz teh produktov (med, vosek, propolis, cvetni prah, matični mleček).

Na naši šoli smo postavili čebelnjak,

v njegovi okolici pa zasadili medoviti vrt, ki ga vseskozi dopolnjujemo (nove medovite rastline, spiralna greda, greda iz kamnov).

V Hamburgu čebelarijo v šolskem čebelnjaku in poskušajo za čebelarjenje navdušiti čim več dijakov. Sven Sievers, eden od koordinatorjev iz Hamburga,  pa se je tako navdušil nad našim načinom čebelarjenja, da je na svoji novi šoli začel čebelariti z AŽ-panji (Alberti-Žnideršič), ki jih je kupil pri slovenskem izdelovalcu panjev. O svojem novem načinu čebelarjenja podrobneje piše na spletni strani - https://azhiveshamburg.jimdosite.com/.

V okviru projekta smo se z dijaki iz obeh šol posvetili izdelavi številnih izdelkov iz čebeljih produktov. Iz medu smo z različnimi dodatki (cimet, ingver, malina, čokolada, cvetni prah, propolis, matični mleček) izdelovali raznovrstne okuse kremnega medu

in iz voska obeske ter svečke,

še posebej pa je navdušil "Žvečko" – izdelan iz mešanice posnetih pokrovcev voščenih celic in zrelega medu – najstarejši "žvečilni" in hkrati tudi zdravilen.

Čebelji izdelki so postali tudi vir za izdelavo vsakdanje uporabne kozmetike (mazilo za nego ustnic, medeno in propolisovo milo, propolisovo mazilo).

Dijaki so se lotili tudi izdelovanja zahtevnejših izdelkov, kot so priprava propolisove tinkture, izdelave zeliščnih preparatov proti parazitom, ki vsebujejo tudi med in propolisovo tinkturo.

Vsi: skupaj s kupci, smo bili nad izdelki navdušeni. Verjamem, da bodo dijaki v prihodnje posegli po katerem od teh receptov.

Na partnerski šoli v Hamburgu so posadili naše avtohtone sorte vinske trte (belo jurko, plavo jurko, plavo izabelo, kvinton) in potomke stare trte (žametno črnino – modro kavčino).

V okviru projekta nismo pozabili na sadjarstvo, ki je tesno povezano tudi s čebelarjenjem. Na šoli v Hamburgu so posadili manjši sadovnjak, ki jim bo služil kot učni poligon. Iz prvega pridelka na novo zasajenega sadovnjaka so njihovi dijaki izdelali že prvi jabolčni čips.

Na izmenjavi v Mariboru pa smo iz šolskih jabolk pripravljali motni jabolčni sok,

marmelade

in jabolčne zvitke.

Ker so današnji svetovni trendi naravnani v permakulturo, smo se tudi mi odločili, da v projekt vključimo permakulturne tehnike. Tako so dijaki na naši šoli in v Hamburgu izdelovali visoke grede, ki so namenjene predvsem pridelavi zelenjave.

Odločili smo se, da dijake naučimo, kako lahko pridelano zelenjavo predelajo in jo prodajo po precej višji ceni. V ta namen smo se posvetili pripravi zelenjavnega čipsa iz krompirja, zelene, pastinaka, korenčka in rdeče pese.

Prodaja zelenjavnega čipsa na tržnici je bila s poslovnega vidika zelo uspešna, saj smo za 100 g iztržili 2,5 evra.

V permakulturni del projekta smo vključili tudi zaključni letnik šolanja. Dijakinji 4. letnika sta v okviru projektne naloge postavili spiralno gredo in jo zasadili z medovitimi rastlinami. Rastline na njej so prva paša za čebele, hkrati pa so uporabne tudi za čaje. Zaradi opozoril o upadanju čebelje populacije, sta dijakinji želeli pokazati, da lahko vsakdo na svojem vrtu pripravi gredo, jo zasadi in s tem pripomore k njenemu manjšemu upadu.

V ta namen smo se odločili, da na šoli v Hamburgu in v Mariboru zgradimo gredo iz kamnov. To je naravna greda, ki z zasaditvijo omogoča čebelam pašo, skladovnica z naloženimi kamni pa je hkrati tudi odlično skrivališče za žuželke in številne manjše živalice. S tem tipom grede želimo povečati njihovo populacijo.

Seveda pa projekt ne bi imel nobenega smisla, če izdelke, ne bi prodali. Zato smo vseskozi izpostavljali tudi vidike, ki zadevajo področje podjetništva: Kako izdelek zapakirati? Kakšen material pri tem uporabiti? Kako izdelek reklamirati? Kako oz. kje izdelek prodati?

Odgovore na številna vprašanja smo črpali iz idej dijakov, zaposlenih, staršev in  sodelovanja s strokovnjaki. V ta namen smo organizirali različne delavnice, na katerih so se dijaki srečevali z izkustvi tistih, ki so z dobro idejo uspeti v poslovnem svetu: predstavili so jim svojo pot, jih usmerjali in jim nasvetovali, kako uspeti s svojimi izdelki. Po tovrstnih pogovorih se je bilo laže lotiti dela. Žal vedno nismo našli najboljše rešitve, kar pa ni nič slabega: pomembnejši so izzivi.

Največ težav je povzročala izdelava okolju prijazne embalaže, še posebej izdelkov, ki so vsebovali maščobo (čipsi, mazila). Kljub temu smo lahko pri velikem številu izdelkov uporabili papirno, kartonsko in stekleno embalažo ter embalažo iz tekstila.

Rešitev vidimo v povoščeni embalaži, ki se je pokazala za zelo dobro, predvsem za tiste izdelke z daljšo življenjsko dobo.

Iskali pa smo tudi ideje, kako zamenjati plastičen pribor na piknikih. Našli smo rešitev v žlicah iz testa.

Izdelke, ki smo jih izdelali v času trajanja projekta, je bilo potrebno tudi prodati. Prodajali smo jih na tržnicah v Hamburgu in Mariboru (Jesenski tržnici v Hamburgu, Božičnem sejmu v Hamburgu, tržnici Nazaj h koreninam /lokalno nad globalno/, na Biotehniški šoli Maribor, dobrodelnem bazarju na Biotehniški šoli Maribor), v trgovini `s Fachl Hamburg, v trgovini Biotehniške šole Maribor in zaposlenim na obeh šolah. Največjo težavo je predstavljala slovenska zakonodaja, ki onemogoča prodajo izdelkov, ki niso registrirani. Izdelke, ki so bili predelani, smo zato lahko kupcem samo ponudili v zameno za prostovoljni prispevek. Izkupiček je bil zaradi tega gotovo veliko manjši. V Hamburgu se s temi težavami niso srečevali, saj so lahko izdelke prodajali po vnaprej določeni ceni.

Ob zaključku projekta lahko rečem: da je projekt uspel, saj so dijaki dobili veliko novih idej, ki jih bodo lahko v prihodnje s pridom uporabili, vzpostavili so nova prijateljstva, spoznavali kulturne in naravne znamenitosti Hamburga, predvsem pa so pokazali zrelost in iznajdljivost pri delu ter izmenjavah v Hamburgu in Mariboru.

Simon Gračner, koordinator projekta