Že preteklo šolsko leto so nam naši profesorji predstavili, kako poteka izmenjava dijakov po programu Erasmus+ in način, kako se nanjo prijaviti. Predstavitev me je pritegnila in takoj sem se odločil, da bom poskusil tudi sam. Prijavnico sem moral izpolniti v angleščini in na prvem razpisu nisem bil izbran, kar pa mi ni vzelo poguma. Proti koncu šolskega leta sem s prijavo poskusil še enkrat in tokrat uspel. Imel sem mešane občutke, saj so se mi zastavljala številna vprašanja: kako bo potekala izmenjava, kako se bom v treh tednih znašel v tujini in kako komuniciral v angleškem jeziku.

V izboru za izmenjavo dijakov so me določili za Italijo. Sledilo pa je še drugo presenečenje, da bo z mano na izmenjavi še sošolka.

Na začetku letošnjega šolskega so nam na skupnem sestanku podrobno predstavili, kako bo potekala izmenjava, kaj bomo delali in kje živeli. Bolj ko se je bližal 6.oktober, bolj sem se veselil novega izziva.

Končno se je zgodila sobota 6. oktobra, ko so se pričakovanja uresničila: mama me je odpeljala v Maribor, ob 10. uri pa smo že krenili na dolgo pot proti Italiji. Slovo je bilo težko, saj še nikoli nisem sam potoval v tujino. Med potjo smo se dvakrat ustavili, da smo pomalicali in si raztegnili od vožnje otrple ude. V Forli smo prispeli okrog petih popoldne in se namestili v študentskem domu Tower campus. Sobe so bile zelo lepo urejene in čiste, sostanovalec pa moj sošolec iz osnovne šole. Ko smo se dodobra namestili, je bil že čas za večerjo. Potem pa prva nevšečnost: jedilni list je bil v italijanščini. Po občutku sem menil, da sem si naročil čevapčiče, namesto njih pa dobil pečenico, in takoj me je prešinila misel, kako zanimivo bo še življenje v Italiji.

Po večerji smo se sprehodili po Forliju, potem pa utrujeni popadali v postelje. Zajtrk ni bil ravno obilen, zato sem čutil v želodcu še kar nekaj megle. Ker za prvo soboto še ni bilo predvidenega programa, smo lahko sami raziskovali mesto. Bolj pa se je »vlekla« prva nedelja in šele v ponedeljek zjutraj nam je predstavnik UNISER-ja predstavil celotni program: kje bomo delali in kdaj začenjali z delom, prejeli pa smo tudi denar za hrano. Po razporedu sem bil določen, da bom prvič nastopil službo šele 10.oktobra popoldan. Po sestanku smo ostali del dneva zopet izkoristili za sprehod po mestu.

Profesorici, ki sta bili z nami, sta organizirali tudi zanimiv ogled nenavadnega parka, kjer smo na sprehodu občudovali divje zajce.

Tudi v torek mi še ni bilo potrebno na delo, zato sem nameraval dan preživeti v mestu. Potem pa že zjutraj zanimivo srečanje s policaji: med fotografiranjem so me ustavili in me popisali. Sem pa dan izkoristil za temeljit ogled mestnih znamenitosti.

Najbolj sem se veselil srede, saj sem šel prvič na delo. Že zjutraj sem se zbudil z velikimi pričakovanji, čeprav še nisem vedel, kaj me čaka, zato sem dopoldne preživel kar v domu. Ob dveh popoldne sem se najprej sestal z gospodom iz UNISER-ja, ki mi je razložil, kje je veterinarska ambulanta ter mi izročil kartico za avtobus. Do tja sva se peljala skupaj, vendar sem se že med vožnjo odločil, da bom na delo hodil peš, saj ambulanta ni bila daleč od našega doma.

Ko sem prispel v ambulanto, me je osebje zelo toplo sprejelo. Večina veterinarjev je govorila tudi angleško, zato smo se zlahka sporazumevali. Ambulanta je bila majhna, zaposlenih pa je bilo kar trinajst veterinarjev. Že prvi dan sem asistiral pri zelo zanimivi operaciji pasjega tumorja. Med njo so mi zelo podrobno razlagali, kako opravljajo poseg. Iz ambulante sem se poslovil šele po sedmi uri zvečer. Bil sem vesel, da je bilo delo zanimivo, poučno in se bom lahko veliko novega naučil. Naslednje dni sem z delom začenjal ob pol devetih in ga končal ob pol štirih. Med tednom so nas tudi obvestili, da bo UNISER v nedeljo, 14.oktobra, organiziral izlet v Firence.

Soboto smo izkoristili tako, da smo se popoldne sami odpeljali z avtobusom v starodavno Raveno, kjer smo uživali v znamenitostih, ki jih ponuja mesto.

V nedeljo zjutraj pa obljubljeni izlet. Firence so znamenito mesto z bogato zgodovino in izjemnimi umetnostnimi spomeniki, po katerem kar mrgoli turistov, zato sem se na ogled odpravil kar sam, saj sem se lahko v miru predal fotografiranju.

Naslednji dnevi so potekali po ustaljenem urniku. V ambulanto sem vedno bolj rad prihajal, saj sta me navduševala delo in pogovor z veterinarji, ki so mi zaupali veliko novih stvari, ki jih do takrat še nisem poznal.

Med tednom sta se zamenjali tudi profesorici. Na novo se nam je pridružila profesorica Bogdana Vratanar, ki je prinesla svežino in sproščenost. Takoj smo se dogovorili, da bomo vikend preživeli na morju. Že v soboto, 20. oktobra, smo se z vlakom odpeljali v Rimini in poiskali plažo. Na plaži smo bili skoraj sami. Tisti, ki smo imeli s seboj kopalke, smo se opogumili in zaplavali, čeprav je bilo v prvem trenutku potrebno zbrati kar precej volje, saj voda še ni bila najbolj ogreta.

Tudi naslednji teden je potekal delavno, zato niti nisem pomislil na dolgčas. Večere si je vsak zapolnil po svoje. V tem tednu sem tudi sam z drugimi odpravil na karaoke, biljard in bovling. In že je bil petek 26. oktobra, ko sem še zadnjič delal ambulanti. Kar čutil sem, kako bom pogrešal osebje in delo, na koncu pa presenečenje: vodja ambulante mi je je pred odhodom stisnil roko in mi poklonil darilo v spomin na dneve, ki sem jih preživel z njimi. S težkim srcem sem zapuščal ambulanto in se še zadnjič peš odpravil proti domu.

Že ves teden smo se dogovarjali, da bi si v soboto ogledali muzej ferarijev, vendar se nam je zdela vstopnina previsoka, zato smo se s profesorico dogovoril za izlet v manjše zanimivo mestece Ceseno.

Pri večerji pa nam je profesorica Bogdana Vratanar predlagala, da bi si pred odhodom domov še ogledali Bologno, za predlog sva se navdušila samo s profesorico. Uživala sva v starodavnem industrijskem mestu, najbolj pa mi je ostal v spominu stolp, s katerega se nama je ponudil veličasten pogled na celotno mesto. Ni mi bilo žal.

Po povratku iz Bologne me je zvečer čakalo le še pospravljanje in pakiranje. Naslednji dan pa ob 10. uri odhod proti domu. Imel sem občutek, da je že vsak pomalem čakal, da se vrne končno k domačim.

Dnevi, ki sem jih preživel v Italiji, so se mi globoko vtisnili v spomin. Z delom na kliniki sem bil zelo zadovoljen, naučil pa sem se tudi veliko novih koristnih stvari. Tudi sporazumevanje mi je šlo bolje od rok, saj sem se moral pogovarjati le v angleščini. Če bi imel še kdaj priložnost, bi se z veseljem udeležil izmenjave dijakov, ki poteka po programu Erasmus+.

Zapisal: Žan Kostanjevec, 4.b