V sredo, 3. 10. 2018, smo se prvi letniki Biotehniške šole Maribor odpravili na strokovno ekskurzijo z družboslovno vsebino: »PO POTI KULTURNE DEDIŠČINE DOLENJSKE«. Ogledali smo si rojstni hiši Josipa Jurčiča na Muljavi in Primoža Trubarja na Rašici, predstavljena sta bila tudi njuno delo in pomen za slovensko književnost in kulturo, ter v Ribnici Muzej suhe robe in predstavitev čarovniškega procesa.

Na poti po Dolenjski smo se najprej ustavil v muzeju suhe robe v Ribnici.

Že v parku pred muzejem, v katerem so doprsni kipi pomembnih Ribničanov, nam je vodič predstavil geografsko lego Ribnice in njeno zgodovino, potem pa njihovo najbolj zanimivo dejavnost, ki ima dolge zgodovinske korenine in je tudi danes najdonosnejša dejavnost Ribnice in njene okolice: ljudje s tega področja so se z izdelki iz suhe robe preživljali skozi stoletja. Njihovi suhorobni izdelki so bili prvič omenjeni že v 14. stoletju, ko je cesar Friderik III. dovolil Ribničanom, da so z njimi trgovali. Seveda je pomembna tudi vrsta lesa, ki pa ga je v bližnjih gozdovih na pretek. V muzeju so razstavljeni številni leseni izdelki: od kuhalnic, jedilnega pribora, sit, posode, orodij, pručk, vse do »nahrbtnikov«, ki so si jih Ribničani oprtali na rame in se odpravili prodajat svoje izdelke. Taki »nahrbtniki« so lahko tehtali tudi do 80 kilogramov. V drugem muzejskem prostoru nam je vodič razkril še eno od obrtnih dejavnosti Ribničani, to je lončarstvo, kjer smo uživali ob številnih zanimivih lončarskih izdelkih.

Iz muzeja suhe robe smo se odpravili v muzej čarovništva, kjer je postavljena edina stalna razstava čarovniških procesov na Slovenskem. Vodič nam je spregovoril o zgodovini čarovniških procesov, potem pokazal številne mučilne naprave, uroke, grozljiv pa je bil zvočni posnetek, ki spremlja potek sodnega procesa, iz leta1701, ki ga je uvedlo »cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica proti Marini Češarek /…/ Ribničanka Marina Češarek, stara okoli štiridesetih let, je bila poročena s čevljarjem, in mati šestih otrok. Pričakovala je že sedmega, in bila v tretjem mesecu nosečnosti, ko je bila obtožena čarovništva. Po skoraj tednu dni ječe in zasliševanj je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva vmesna sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica.«

Iz Ribnice smo se odpeljali mimo Velikih Lašč na Trubarjevo domačijo na Rašici. Trubar je bil najprej katoliški duhovnik, po izgnanstvu pa je prestopil v protestantizem. Je avtor prvih dveh slovenskih knjig: Abecednika in Katekizma, začetnik slovenskega knjižnega jezika, organizator protestantske cerkve na Slovenskem in šolstva v slovenskem jeziku. Spodbudil pa je tudi številne sodelavce, da so pripravili prve pesmarice, potem prevod celotne Biblije (Jurij Dalmatin) in prvo slovnico Zimske urice (Adam Bohorič). Danes je njegov rojstni mlin preurejen v muzej. Na ogled je protestantskih 31 knjig.

Po izjemno zanimivi predstavitvi pomena Trubarjevega dela na slovstvenem verskem, kulturnem in političnem področju, pa smo se odpravili na Muljavo, kjer se je rodil Josip Jurčič, ki je prav tako zelo pomemben za slovensko književnost.

Josip Jurčič se je rodil na Muljavi v preprosti kmečki hiši, ki sodi danes v sklop muzeja na prostem. Prijazen vodič nam je najprej predvajal film o ureditvi njegove rojstne hiše in o njegovem pomenu za slovensko literaturo. Nato nas je popeljal na ogled Krjavlove koče, to je lesene bajte, v kateri so prebivali najrevnejši ljudje, potem »štale« in Jurčičeve rojstne hiše. V hiši je pet opremljenih prostorov: veža s črno kuhinjo in ognjiščem, »hiša«, »kamra«, »štiblc« in klet. Za domačijo pa stoji čudovit naravni amfiteater, kjer v poletnih mesecih leto za letom domača gledališka skupina uprizarja njegova literarna dela.

Muljavi pravijo tudi Dežela desetega brata, saj je Jurčič avtor prvega slovenskega romana z naslovom Deseti brat. Prav je, da se ga spominjamo in smo nanj ponosni. Po končanem ogledu je vsak dobil še eno vstopnico za ponovni ogled Jurčičeve domačije. Iz Muljave smo se odpravili proti našemu Mariboru.

Menim, da je bila ekskurzija zelo poučna in tudi zabavna.

Zapisala: Pia Kuhar, 1. d