Kot že mnogi veste, letos Slovenci obeležujemo 100. obletnico, odkar je umrl tako znani Ivan Cankar. Zanima me, koliko verjamete v njegovo smrt, da je umrl zaradi bolezni in udarca v glavo, šušlja se namreč, da bi ga naj umorili. Kakor koli, 11.junija smo se dijaki 3. letnikov Biotehniške šole Maribor odpravili na Primorsko in v Vrhniko.

Najprej smo se odpravili v Sečoveljske soline. Sprejela nas je vročina, ogled pa se je začel s predstavitvijo Krajinskega parka Sečoveljske soline, predstavili so nam značilnosti rastlinstva, živalstva in kulturne dediščine ter nas popeljali na sprehod skozi soline vse do centra za obiskovalce.

Med sprehodom nam je vodička povedala več o načinu pridobivanja soli, o vrsti soli oz. kategorijah (1. kategorija – piranska sol, 2. kategorija – tradicionalna sol) in o samih bazenih, od koder sol tudi pridobivajo. V centru za obiskovalce smo si ogledali krajši film ter predstavitev vodnega režima z interaktivno maketo solin. Lahko smo tudi odšli na razgledno ploščad, od koder smo imeli panoramski pogled na širše območje solin.

Naša pot je vodila nazaj do Vrhnike. Pred Cankarjevim spomenikom nas je pričakal vodnik, oblečen v Ivana Cankarja, sam se je poimenoval kot Ivan Cankar s Klanca. Najprej smo si ogledali spomenik Ivana Cankarja iz brona, ki ga je upodobil Ivo Jurkovič leta 1930.

Na tem mestu so bile nekoč naložene mesarjeve klade, na katerih je pisatelj preživljal otroštvo s svojimi vrstniki. Kot zanimivost se je pojavilo vprašanje, čemu so upodobili Cankarja, kako sedi in »tuhta«. Ivan Cankar je poznan po številnih anekdotah. Nekoč je v družbi dejal: ''Ko bom jaz imel spomenik, hočem takega, da bom sedel, ne maram stati.'' In res so Vrhničani z izbiro podobe kipa ob Tržaški izpolnili njegovo željo.

Vodič nas je popeljal po literarni pešpoti, ki je razdeljena na 3 dele. Pot vodi mimo obeležij, povezanih s Cankarjevo družino, z njegovimi književnimi deli, ter mimo drugih spomenikov in poimenovanj. Z vodičem smo se najprej sprehodili do Cankarjeve ''Enajste šole''. Enajsta šola je bila priljubljeno zbirališče vrhniških otrok (most, reka), ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z različnimi igrami krajšali čas.

Cankar je o ''enajsti šoli'' napisal tako: ''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.'' Izraz enajsta šola je bila nekoč zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja, pri čemer je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar neobstoječa. Nekoč se je Cankar skoraj utopil, rešil ga je njegov prijatelj. Ko nam je vodič vse lepo in podrobno opisal, nas je popeljal do Klanca št. 1.

Na Klancu 1 stoji Cankarjeva spominska hiša, pomemben kulturni spomenik mestnega središča Vrhnike. Hiša je preurejena v muzej. Nahaja se na mestu, kjer je nekoč stala lesena, s slamo krita koča, v kateri se je rodil Ivan Cankar, največji slovenski pisatelj in dramatik. Koča je leta 1879 pogorela, zaradi tega so morali Cankarjevi gostovati po opuščenih hlevih in hišah drugod po Vrhniki, veliko so se selili. Stavbo so novi lastniki leta 1880 prezidali in ji dali podobo, kakršno nosi še danes. Obnovljena hiša je večja.

Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo. Pod vodstvom vodiča je v spominski hiši na ogled zbirka predmetov, ki prikazuje bivanjske razmere revnejše družine ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Na policah in vitrinah so razstavljeni Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja, njegovih sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov iz ljubljanskega in dunajskega obdobja, pa še njegovi avtoportreti in risbe.

Zunaj za hišo smo opazili velikansko skodelico kave, le-ta je povezana s črtico Skodelica kave. Cankar v črtici Skodelica kave piše o svojem krivičnem postopanju do drugih. Še posebej se spominja priložnosti, ko je svojo mater prosil za skodelico črne kave, kljub temu, da se je zavedal, koliko bi jo to stalo. Ko mu jo je mati vseeno uspela prinesti, jo je grobo zavrnil in s tem močno prizadel.

»Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati, stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa, kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar. Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: »Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«

Cankar nadaljuje: »Taka krivica je neizbrisljiva, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj:« Mislim, da lahko tako to čutimo z njim.

Cankar je osnovno šolo končal z odličnim uspehom, dalje se je vpisal na realko v Ljubljano. Po maturi je odšel na Dunaj, študirat tehniko, ampak se je kmalu prepisal na slavistiko. S tem je izgubil 20 goldinarjev podpore kranjskega deželnega zbora.

12. maja 1913 je imel v ljubljanskem Mestnem domu znamenito predavanje Slovenci in Jugoslovani. Sodišče ga je zaradi izjave v prid jugoslovanski politični zvezi obsodilo na teden dni zapora in na povračilo stroškov. Aretiran je bil avgusta, leta 1914 na Vrhniki, ker se naj bi neprimerno vedel do Srbov. Brez preiskave so ga zaprli na ljubljanskem gradu, izpustili so ga šele 9. oktobra. Avgusta, ko je bil v zaporu, mu je umrl oče, vendar ga niso obvestili, zato se pogreba tudi ni udeležil.

Cankar je bil telesno zelo šibka, duhovno pa močna osebnost. Imel je trd karakter. Bil je pameten, sposoben človek, poln sarkazma, tako kot jaz. Vendar pa je bil tudi čustven, nagnjen pod kotom za sanjarjenje in domišljijo. V realnem svetu je bil nemočen, zato se je umikal v domišljijo in predvsem veliko ustvarjal. Živel je v pomankanju, revščini, a vedno mu je ob strani stala njegova mati. Imel je več deklet: Franjo Opeka, Heleno Pehani, Pavlo Kermavner, Ano in Minko Lušinovo.

Ivan Cankar je bil izjemen – bil je umetnik. Napisal je znano dramsko delo Hlapci, iz katerih odmeva: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.'' Zdi se mi precej resna, a tudi realna misel.

Leta 1918, je nekaj časa prebival na Bledu, proti koncu oktobra naj bi, po pričevanjih, padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra v Cukrarni. Pokopan je na ljubljanskih Žalah, skupaj z Murnom, Kettejem in Župančičem, v skupni grobnici slovenske moderne.

Ogled Vrhnike se je nadaljeval po poti, kjer se je Cankar nekoč sprehajal. Vodnik v podobi Cankarja nam je zrecitiral še eno izmed Cankarjevih pesmi iz Erotike.

Kljub temu, da nas je mučila vročina in utrujenost, je bilo zanimivo. Bilo je »fajn«.

Nika Kociper, 3. c