Želja po novih izkušnjah, spoznavanju drugačne kulture in radovednost, kako poteka pouk na tematsko sorodnih srednjih šolah, so prispevale k moji odločitvi, da se prijavim na izmenjavo dijakov. Izmenjava je potekala s Poljoprivredno školo Šumatovac, v Aleksincu. Dijaki srbske šole so v tem tednu spoznavali slovensko kulturo in potek pouka na naši šoli, mi pa smo imeli priložnost, da za teden postanemo dijaki Poljoprivredne škole Šumavotac.

Izmenjavo smo začeli s spoznavnim dogodkom, in sicer v ponedeljek, 23. 10. 2017, ko smo se zjutraj v sejni sobi spoznali s srbskimi profesorji, ravnateljico in dijaki. Po spoznavnem dogodku smo krenili proti Srbiji.

Po desetih urah vožnje smo prispeli v Aleksinac in se namestili v domu Karitas, kjer smo stanovali prihodnjih sedem dni, spoznali Bolgare iz Vidina, ki so bili prav tako na izmenjavi in potem odšli na večerjo.

Slika 1: Pot skozi glavno mesto Srbije, Beograd.

V torek smo se smo se po zajtrku odpravili v Poljoprivredno školo Šumatovac, kjer smo spoznali nekaj profesorjev in si ogledali nogometno tekmo med dijaki. Po športnem dogodku smo odšli v mestno hišo, kjer smo se spoznali z županom Aleksinca g. Nenadom Stankovićem.

Slika 2: Na obisku pri županu Aleksinca.

Mesto Aleksinac leži na jugu Republike Srbije v bližini Niša. S 17.000 prebivalci spada med manjša srbska mesta (l. 2011). Glavne gospodarske panoge so proizvodnja, trgovina, v bližini reke Morave pa je razvito tudi kmetijstvo.

Iz mestne hiše smo odšli v dijaški dom, kjer smo imeli, kot pravijo srbi »ručak« in se okoli 14. ure odpravili v podjetje Adonis, ki je v sosednjem mestu Sokobanja. Tam smo si pogledali, kako iz zelišč pridelujejo čaj. Podjetje Adonis je zaslovelo zaradi posebno oblikovane embalaže, v kateri je pakiran čaj, saj je ta odlikovana kot žlička.

Slika 3: Ogled podjetja Adonis in pridelave ter pakiranja čajev.

Slika 4: Čaji Adonis pripravljeni za prodajo v lekarne in trgovine.

Slika 5: Čaj Adonis z brusnico in znamenita žlička.

Po vrnitvi v dom smo opravili izmenjavo tradicionalnih jedi z bolgarskimi dijaki. Mi smo pripravili ajdovo kašo z jurčki, kranjske klobase, potico, kislo zelje z fižolom in ocvirki, kraški pršut, namaz iz bučničnih semen, bučno in olivno olje, pražena semena bučnic s soljo, ajdov kruh z orehi, jabolčni sok in vino, oni pa svoje tradicionalne kolače ter druge slaščice.

Slika 6: Predstavitev kulinaričnih značilnosti Slovenije in Biotehniške šole Maribor.

Slika 7: Dijaki: Tjaša Vidovič, Amadeja Čerček, Ajda Grabeljšek, Damijan Dajčman, Tilen Ornik.

Slika 8: Poljeprivredna škola Šumatovac v Aleksinacu.

Naslednji dan smo se zopet odpravili v šolo. Bili smo pri uri angleščine, pri kateri smo skupaj z nekaterimi dijaki v družabnih igrah usvajali besedišče.

Slika 9: V zbornici - Poljeprivredna šola Šumatovac, Aleksinac.

Slika 10 in 11: Pri pouku angleškega jezika.

Slika 12: Naša skupina

Sledil je ogled šolskega rastlinjaka, v katerem so zasajene jagode. Jagode pobirajo vsaj dvakrat letno, ob ugodnem vremenu pa celo trikrat. Pridelek je namenjen prodaji na šolskih stojnicah. Ostali del popoldneva smo izkoristili za medsebojno spoznavanje in sprehod po mestu.

Slika 13: Šolski rastlinjak z jagodami.

Med drugim smo morali Srbom ter Bolgarom predstaviti naše tradicionalne slovenske jedi, ki smo se jih lotili pripravljati. V kuhinji smo najprej naredili namaz iz smetane, sira mascarpone, masla, bučnih semen, bučnega olja ter mlete paprike, ki smo ga nato namazali na ajdov kruh z orehi ter dodali še pršut. Medtem smo skuhali ajdovo kašo ter kranjske klobase, narezali sir in naredili solato iz zelja ter fižola.

Prepražili smo bučna semena in ocvirke, jih naložili na lične posodice ter odnesli na mizo kjer smo zvečer tudi vse predstavljali. Seveda pa ni smela manjkati naša odlična orehova potica. Poleg vseh naštetih jedi so mizo krasili tudi bučno olje, jabolčni sok in vino; vse pridelano na naši šoli.

Preden pa so gostje lahko poskusili naše jedi smo jih morali seveda predstaviti ter povedati tudi nekaj o naši šoli.

Po predstavitvi pa so se pogostili in glede na prazno mizo ob koncu večera bi lahko rekli, da so jim naše jedi teknile.

S tem pa naše ustvarjanje v kuhinji še ni bilo končano. Za znamenite srbske Pekarske dneve smo se tudi mi odločili nekaj pripraviti. Najprej smo spekli biskvit iz sladke smetane, jajc, sladkorja ter masla, ki smo ga nato namazali z nadevom iz prav tako bučnih semen kisle smetane ter sira mascarpone in nato nastali roladi čez noč ohladili. Naslednji dan smo nanju namazali še brusnično marmelado ter jih odnesli v dvorano v kateri smo lahko tisti dan vsi predstavili svoje izdelke.

Med kuhanjem in pečenjem smo se zelo zabavali pa tudi nekaj novega naučili saj nas je večina namaz in rolado pripravljala prvič.

Slika 14: Priprava biskvita iz bučničnih semen.

Slika 15 in 16: Biskvit za rolado je uspel.

Slika 17: Tudi mi smo na Pekarskih dnevih predstavili rolado.

Okoli sedme ure zvečer smo se odpravili v mestno gledališče, kjer so potekale podelitve nagrad, modna revija in gledališka igra. Preostanek večera smo izkoristili za kartanje.

Slika 18: Podelitev nagrad osnovnošolcem.

V četrtek dopoldne je bila v mestnem gledališču razstava tradicionalnih jedi. Namenjena je bila širšemu občinstvu. Poleg okoliških srbskih vrtcev in šol, smo tudi mi razstavili slovenske jedi. Kljub temu, da je bila razstava namenjena samo ogledu, je bila naša stojnica kmalu prazna. J Tudi sami smo si za kosilo privoščili tradicionalno srbsko jed z žara – pleskavico. Večer je bil ponovno kulturno obarvan, saj smo si v gledališču ogledali predstavo.

Slika 19: Razstava slovenskih jedi.

V petek smo si ogledali izbor najlepših srbskih tradicionalnih kolačev, prišla pa nas je posnet tudi srbska televizija.

Slika 20: Tradicionalni Pekarski dani in razstava kolačev.

Slika 21: Dijaki se učimo izdelovati okrasje za kolače, pri učenju nas je posnela televizija.

Po kosilu smo imeli prosto. Čas, ki smo izkoristili za »posvojitev« potepuških psov, ki se jih tam potika veliko. Kupili smo veliko pasje hrane in na poti po mestu se nam je pridružilo kar 6 psov.

Slika 22: Dijaki in naš prvi »posvojenček« Bob.

Slika 23: Po napornem sprehodu po mestu, smo si vzeli nekaj časa za počitek.

Proti večeru so v gledališču ponovno pripravili modno revijo. Pri organizaciji so sodelovali dijaki Poljoprivredne šole Šumatovac iz Aleksinca. Po končani reviji smo odšli na večerjo in ostanek večera uživali ob srbski glasbi. Ta dan je v Srbijo prišel tudi naš ravnatelj in profesorica, ki sta pripeljala srbske dijake iz Slovenije nazaj v Aleksinac.

Sobota je bila namenjena ogledu bližnjega večjega mesta Niš, ki je glavno mesto regije in ima 260.000 prebivalcev in je tretje največje mesto v Srbiji. Takoj po prihodu smo opazili nekakšen »boljši trg«, ki se odvija vsak vikend. Ljudje prodajajo vse od delovnih strojev do obutve. Možno je bilo opaziti nekaj prodajalcev živali in stojnice s hrano. V mestu smo bili približno dve uri. Ogledali smo si trgovine, ki so v hodnikih in zanimive spomenike ter kipe, izpustili pa nismo niti znamenite niške trdnjave.

Slika 24: Trdnjava v Nišu.

Okoli 13. ure smo se odpravili nazaj v Aleksinac in odšli na kosilo. Ostali del dneva smo preživeli v mestu. Zvečer smo skupaj z dijaki iz Bolgarije, srbskimi dijaki in profesorji Poljoprivredne škole Šumatovac v sproščenem vzdušju, organizirali lastno predstavitev in značilnosti držav iz katerih smo prihajali. Plakat, ki smo ga izdelali in predstavlja Slovenijo, je izobešen v Poljoprivredni školi Šumatovac.

V nedeljo smo se okoli 9. ure odpravili nazaj v Slovenijo in se na poti nazaj ponovno peljali skozi srbsko glavno mesto Beograd, kjer živi okoli 2 milijona prebivalcev (l. 2010). med katerimi je tudi 2.000 Slovencev. V Maribor smo prispeli okoli 21. ure, kjer nas je čakalo grenko slovo od sopotnikov.

Ne glede na to, da se prej nismo poznali, smo se odlično ujeli in skozi teden spoznavali srbsko kulturo in njihov način življenja, izkusili veliko novih stvari in spoznali nove ljudi.

Ajda Grabeljšek, 2.c