V torek 10. 10. 2017, smo se dijaki prvih letnikov, že v zgodnjih jutranjih urah odpravili izpred Račjega dvora, ter se podali na pot proti Ribnici, katera je najbolj znana po suhi robi in lončarstvu.

Ko smo prispeli do Ribniškega gradu, kjer ima prostore Muzej Ribnica,

smo imeli čas zase in smo si lahko ogledali park kulturnikov, kateri je pred gradom. V parku smo lahko videli tovrstne skulpture: zidne poslikave in kiparske portrete posameznikov, ki so prispevali k razvoju in napredku Ribnice.

Nato nas je vodička popeljala v razstavno sobo, kjer je bilo polno izdelkov iz suhe robe.

Domača obrt je dala prebivalcem Ribniške doline glavni vir dohodka. Suho robo delimo na devet panog: obodarstvo, rešetarstvo,

podnarstvo, ročno mizarstvo,

strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo,

pletarstvo

in krošnjarstvo.

Vsaka panoga je bila vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Najbolj značilen suhorobarski izdelek za Ribnico je rešeto, saj jih drugje skorajda niso izdelovali. Za izdelavo rešet je bilo potrebno specifično znanje. Poleg reta ali rajte spadajo sem raznovrstna rešeta: glavineki, bikovska, vinska, fižolova, furmanska, lanena…

Rešet ponavadi niso izdelali do konca doma, ampak si je rešetar ločeno naložil obode in podne ter iz njih sproti izdeloval rešeta. Med najbolj znanimi izdelki sta še žlica in škaf.

Poleg suhe robe so se Ribničani preživljali tudi z lončarstvom.

To je bilo bolj razvito na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški izdelek je igrača ribniška piščal ali "konjiček, ki v riti piska".

V grajskem stolpu smo si ogledali predstavitev čarovniškega procesa. Predstavitev je bila razdeljena na tri sklope: čarovniški procesi na slovenskem in ribniški čarovniški proces, mučenje čarovnic in zdravilna zelišča ter uroki. Izvedeli smo da je zadnja obtožena čarovnica na Kranjskem bila Marija Češarek.

Na razstavi smo videli čarovniški stol na katerem so obtoženca mučili tako dolgo, dokler ni priznal svojih dejanj,

repliko originalnega zapisnika čarovniškega procesa v Ribnici, napravo za lomljenje palcev in druge...

Nato smo se z avtobusom odpeljali v Rašico proti domačiji utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in avtorja prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku Primoža Trubarja. Ko smo prišli, smo se posedli v spominski sobi, kjer so v vitrinah razstavljena Trubarjeva dela in dela drugih protestantskih piscev in prisluhnili razlagi o življenju in delu Primoža Trubarja.

Pogledali smo si Trubarjev pečatnik, kateri je bil najbolj zanimiv, saj ga je Trubar vse življenje uporabljal kot pečat na svojih pismih. Okrogel je kot mlinski kamen na katerem je obrtni znak tesarjev, usnjen predpasnik in sekira. Ko je bilo razlage konec smo si pogledali še mlinsko kolo.

Po ogledu mlina smo se odpravili proti naši zadnji postaji - Muljavi, kjer je svoja mladostna leta preživljal slovenski pisatelj Josip Jurčič, avtor dela Deseti brat, ki velja za prvi slovenski roman.

Muljava z okolico se zato imenuje Dežela desetega brata. V središču dežele je ohranjena Jurčičeva domačija, ki deluje kot muzej na prostem. Ogledali smo si kratek film o Jurčičevih delih. Vodič nas je popeljal do Štale, kjer so stalne etnografske zbirke.

V Jurčičevi rojstni hiši  smo videli črno kuhinjo,

kamro in shrambo. V njej je urejen spominski muzej z zbirko dokumentov o pisateljevem delu in življenju.

Za konec smo si pogledali Krjavljevo kočo,

kaščo in čebelnjak. 

Na poti domov smo se ustavili na Trojanah, kjer smo se malo posladkali in utrujeni, a vendar polni novih znanj nadaljevali pot proti Mariboru.

Zapisala: Suzana Žugman, 1. aKPT

Fotografije: Blaž Tement, 1.aKPT